Zarja Jana

Znanstveno je dokazano, in to je že večkrat povedal tudi dr. Miran Brvar s Centra za klinično farmakologijo in toksikologijo Interne klinike ljubljanskega UKC, da ljudje, ki živijo v okolici sežigalnic in sosežigalnic, pogosteje obolevajo za rakom. Zavedati se moramo, da te strupene snovi učinkujejo že v zelo majhnih koncentracijah, njihov učinek pa se sešteva; zaradi sinergijskega učinkovanja so še nevarnejše, zlasti za občutljivejše, predvsem za otroke, nosečnice oziroma zarodke in za pljučne bolnike. »S tem ko je država dovolila cementarnam in sosežigalnicam višje mejne vrednosti nevarnih snovi, nas je naredila za tretjerazredne državljane. Tako je tovarni Salonit Anhovo dovoljeno, da v okolje spusti dve toni in 600 kilogramov benzena, ki je rakotvorna snov in v tujini opredeljena v prvo kategorijo nevarnih snovi, v Sloveniji pa šele v tretjo. Sežigalnice ga ne smejo emitirati, sosežigalnicam pa sta dovoljeni dve toni in pol,« pojasnjuje Mateja Sattler, članica Eko Anhovo dolina Soče in pretekli mesec izglasovana za septembrsko osebnost Primorske. 

Ob ustanovitvi društva, ki se mu je pridružilo že 200 ljudi in se vedno bolj krepi, je bil njihov glavni cilj doseči prenehanje sežiganja vseh vrst odpadkov v Salonitu Anhovo. »Zaradi preteklosti, ker ne vemo, kaj vse to prinaša v že ranjeno dolino in zdravje že tako močno obolelih prebivalcev,« pravi Mateja, ki ji je skupaj s trmasto vztrajnimi in v lepšo prihodnost upajočimi sočlani uspelo perečo debato o vplivu sosežigalnice na okolje in zdravje ljudi iz lokalne prenesti na državno raven. Trenutno se zavzemajo vsaj za takojšnjo zaostritev pogojev v zakonodaji in izenačitev sosežigalnic in sežigalnic – za slednje so predpisi strožji (meritve se morajo izvajati pogosteje) kot za sosežigalnice in cementarne, ki jim je v zrak dovoljeno izpuščati več škodljivih snovi.

Zasavci pomagajo. V zasavskem Eko krogu so pred kratkim objavili dokument o nevarnih igrah s prenizkimi mejami živega srebra, v katerem so primerjali dovoljene emisije živega srebra iz cementarn v slovenski in nemški zakonodaji. Po podatkih Agencije RS za okolje (ARSO) ga je Salonit v letu 2018 v zrak spustil 59,95 kilograma, od leta 2013 do 2018 pa skupno 18.750 kg (sledi mu Talum s 4688 kg).

Slovenske cementarne imajo pri živem srebru kar nekaj odpustkov, so ugotovili v Eko krogu: ni jim ga treba meriti trajno, ampak le občasno (dvakrat na leto trikrat po pol ure), pa še takrat so meritve vnaprej napovedane, povprečna vrednost tako izvedenih meritev emisij živega srebra pa ne sme presegati 0,05 mg/m³. Dnevne ali letne povprečne vrednosti niso predpisane. Podatki ARSO kažejo, da Salonit Anhovo od leta 2005 vsako leto povečuje emisije živega srebra, kar pomeni, da se ga več koncentrira tudi v okolici. Tako v Avstriji kot Nemčiji emisije živega srebra iz cementarn s sosežigom merijo trajno. V Nemčiji je polurna mejna vrednost enaka kot pri nas, vendar imajo postavljeno dnevno mejno vrednost, ki ne sme presegati 0,03 mg/m³. 
Ko so primerjali slovenske in nemške mejne vrednosti za prah in dušikove okside iz cementarn in sosežigalnic, pa so ugotovili, da imajo v Nemčiji te koncentracije že sedaj postavljene na enakih mejnih vrednostih kot za sežigalnice. Pri nas pa je cementarnam dovoljeno imeti več izpustov kot sežigalnicam, kar je res težko doumeti.

Tovarna, ki ne škoduje okolju? Anhovci nadalje zahtevajo prepoved kakršnegakoli sežiga smeti v cementarni. »Mi ne zagovarjamo tega, da se tovarna ugasne, ampak naj se preoblikuje v tovarno, ki ne škoduje okolju. Z nič vplivi na okolje. Da bodo kurili bodisi na plin … Ampak to je menda predrago in so potem dobički manjši.« 

Po okoljevarstvenem dovoljenju sodeč v Salonitu skurijo slabih 109.000 ton odpadkov na leto, kar je 300 ton smeti na dan. Od 89 vrst odpadkov jih je 17 označeni z nevarno. Na ARSU pa je že več kot leto in pol v presoji Salonitova prošnja za povečanje količine odpadkov za sosežig. Odločitev še ni znana, se je pa vsi bojijo. V pravljice o čistem zraku in optimistične trditve o neškodljivosti izpustov iz sosežigalnice pa tako nikoli niso verjeli. Prsta ne usmerjajo toliko v tujega kapitalista, lastnika Salonita, temveč v državo, ki to početje dovoljuje. »Pred 19 leti se je 80 odstotkov ljudi jasno izreklo proti sosežigalnici. Občina oziroma državne institucije se na voljo ljudi in njihovo zdravje požvižgajo. In kakšna sploh je funkcija ARSA, da dovoljuje povišanje izpustov odpadnih voda v Sočo za dvakrat?!!« so ogorčene vse sogovornice po vrsti.

Tempirana bomba. Med njimi sedi tudi Helena Markič, ki je azbestna bolnica in ima še normalno pljučno funkcijo. »Vendar se zavedam, da imam nekaj načeto. Če bi vas ta trenutek nekaj zabolelo zadaj v hrbtu, bi najbrž pomislili na vneto mišico, jaz pa: aha, se je že začelo – mezoteliom. Ta podzavestni strah je vedno prisoten. Vsak dan si rečem: hvala bogu, danes sem še v redu. Kaj bo jutri, ne vem. Ta bolezen je tempirana bomba.«

Mateja Sattler pritrdi: »Ko te začne kaj špikati, tukaj pri nas vsi pomislimo na najhujše, na raka, na mezoteliom – tudi mlajša generacija. Vsi smo bili izpostavljeni azbestu, igrali in žogali smo se na šolskem igrišču, preplastenem z azbestom.« Ta ni stvar preteklosti, kot vztrajno ponavljajo onesnaževalci njihovega okolja, temveč stvar sedanjosti in prihodnosti. Na to je glasno opozorila tudi zdravnica Nevenka Mlinar iz ambulante splošne medicine v komaj tri minute vožnje oddaljenih Desklah. Je prvopodpisana na pozivu odgovornim, naj nemudoma zaščitijo zdravje državljanov, ne pa dobičkov. Podprlo jo je skoraj 600 kolegov (in skupščina zdravniške zbornice), ki so se prvič v zgodovini naše države tako jasno in soglasno opredelili do okoljskega problema, ki načenja zdravje že tako ranljivi skupini državljanov. 

Več v reviji Zarja Jana št. 42, 20.10.2020