Zarja Jana

V času pisanja tega milega besnila, to je v petek dopoldne, še ni znano, ali se je hrvaška meja odprla za vse. Tudi za tiste uboge pare, ki tam nimamo ne utice ne njive, kaj šele apartmaja, vikenda ali jahte. Ali pa pomembnih poslov. Ali pa mrtvega človeka. Ker pogreb svojca je edini utemeljeni osebni razlog, zaradi katerega vas s slovenskim potnim listom oziroma osebno izkaznico spustijo čez.

Je še kar hudir, če se počutiš kot veliki zmagovalec, največji as v Evropi, ker prvi razglasiš konec epidemije, potem pa ugotoviš, da drugim ta velikim in pomembnim pravzaprav za to ni mar. Če bi bili taki asi, bi vsi okoli nas slovenskim državljanom, ki smo bili tako pridni in disciplinirani, na široko odprli vrata svojih dežel. Pa jih ne. A ni to čudno?

Si slovenski državljani tako silno želimo na Hrvaško? Brez hrvaškega morja ne moremo? Zdaj smo že dodobra poučeni, da imajo naši sodržavljani pri južnih sosedih kar 100.000 nepremičnin. Torej razumemo, da je silen interes po odprti meji vsaj za teh 100.000 lastnikov nepremičnin in plovil. Tako kot prej z odpiranjem občin, ko so bili v drug kraj najprej pripuščeni le lastniki nepremičnin, se zdaj dogaja s Hrvaško. Le da ste lahko v drugo občino šli tudi na pomoč staršem. Na Hrvaško pa k živim ljudem ne morete.

V teh dneh sem prav besna, ker vsi govorijo samo o turistih. Kaj pa »navadni« ljudje, ki bi radi bližnjim na drugi strani meje samo pogledali v oči, jim pokazali vnuke, kako so zrasli v treh mesecih?! Smo povsem pozabili, da imajo mnogi tam čez starše, stare starše, koga v domu za starostnike, ker je čez mejo ceneje? Nekateri imajo na Hrvaškem partnerja, do katerega ne morejo, drugi babico, za katero skrbi hčerka, ki se z možem ne more objeti že tri mesece. K njim ne morejo, ker nimajo dokazil o lastništvu, saj oseb pač ne moreš posedovati. Lahko pa si rezerviraš hotelsko sobo v njihovi bližini, to pa gre – ker turizem je posel, gre za gospodarski interes. Blazno, kajne?

Menda bi se komu posrečilo čez mejo priti tudi k svojcem, ampak vse je odvisno od usmiljenja policista na meji. Imeti moraš silno srečo. Na hrvaškem veleposlaništvu v Ljubljani nam o taki sreči niso govorili, jasno so nam povedali, da brez hrvaškega potnega lista k sorodnikom na Hrvaško za zdaj še ne moremo, a obljubljajo, da bo to s koncem tedna že povsem drugače. Dvostranski dogovori potekajo intenzivno.

So nas pa naučili, kaj je najpomembnejše: nepremičnine, posel, turizem in mrtvi ljudje. Za čustveno stanje živih pa je odgovornim na obeh straneh meje očitno bolj malo mar.

Zarja Jana št. 21, 26. 5. 2020