Shutterstock

Njegova najstarejša pacientka je preživela grozote koncentracijskega taborišča, se po takšnih in drugačnih travmah pobrala in ustvarila kariero. Zato po štirih mesecih, ko smo bili na toplem, ne smemo govoriti, da gre za nepopravljive posledice. »Človek je sposoben, da iz najtemačnejših situacij pride kot zmagovalec. Otroci pa sploh!«

Katere stiske so se povečale pri mladih oziroma v družinah zaradi krizne situacije z epidemijo?

Zaradi koronavirusa ni nobene večje stiske, vse večje stiske in vzroki so nastali pred tem. Epidemija je samo osvetlila že obstoječe probleme, saj se je z našim intenzivnim bivanjem med štirimi stenami vse to lažje izrazilo. Bolj smo lahko opazovali drug drugega in bili pozorni na to, kar bi sicer v vsakodnevnem ritmu prezrli. Dejansko ne moremo govoriti, da je koronavirus povzročil več zasvojenosti z novo tehnologijo, je pa ta postala očitnejša. Zaradi dveh mesecev izolacije se je res povečala uporaba družbenih omrežij, igric, vendar ne moremo reči, da je več zasvojenih. Pri tistih, ki so bili zasvojeni že pred epidemijo, je pa to eskaliralo. Imeli smo primer staršev, ki so klicali z urgence, saj je otrok po tem, ko so mu omejili telefon, mamo tako močno ugriznil, da je potrebovala zdravniško pomoč. Ocenila je, da po tem dogodku situacije doma ne morejo več obvladati. To se je recimo zgodilo v tem tednu. Fant je bil že prej zasvojen, ker pa so bili več časa skupaj, so videli, da bodo morali ukrepati. Poiskati bodo morali ustanovo, ki jim bo morala pomagati.

Na katero ustanovo se v takem primeru starši lahko obrnejo?

Tukaj je Rakitna …

Otrok bo torej moral za neka časa od doma?

Seveda, ker je doma preveč napetosti, abstinenčna kriza pa je pri elektronskih napravah zelo podobna kot pri drogah. Če odvisniku vzameš drogo, zasvojenemu z elektronskimi napravami pa telefon, je enako. In tega doma ne zdržijo, saj sledijo stadiji: razbijanje, fizična agresivnost ... Zato je potrebno neko okolje, kjer ima 24-urno spremljanje, ki pomaga k izzvenenju te krize. Gre za velik problem.

Starši, ki prej z otroki nismo imeli težav zaradi predoziranja z zasloni, jih imamo pa sedaj. Naši otroci (od devetih let navzgor) so sedaj doma, saj so šole ostale zanje zaprte.

Če otroku damo na izbiro računalnik ali ljubeče odnose, bo po vsej verjetnosti izbral odnose, družinsko dinamiko. Ker na nevrofiziološki ravni ljubeči odnosi prebujajo občutek zadovoljstva, povezanosti in varnosti. Ker se v možganih sproščajo snovi, ki vzbudijo občutek radosti, kadar so z nekom. Odnosi sprožajo v možganih snovi, ki poskrbijo, da smo srečni in zadovoljni. Če otrok nima dovolj izkušenj s toplimi odnosi, mu seveda primanjkuje dobrega občutka in beži za pred zaslon, v virtualna druženja. Družina je prva, ki mora zagotoviti dovolj prijetnih nedružinskih odnosov. In možgani proizvajajo te občutke radosti. Zdaj pa tega manjka in seveda bo otrok izbral bližnjico, najdostopnejšo možnost, da pride do teh radosti – na družbenih omrežij in v igricah. To je najlažje. Zato je zelo v redu, da so otroci vključeni v obravnave – šole, druženja … Strokovnjaki z NIJZ so previdni in tehtajo, kaj bo za otroke najbolj varno – za to presojo nimam kompetenc.

Lahko pa povem, da smo prišli do skrb vzbujajoče statistike, da danes že od 50 do 60 odstotkov otrok preživi ob zaslonih več kot 53 ur na teden. Kljub temu da so starši doma. To je pa hudo! Če si človek izoblikuje sliko o življenju preko virtualnega sveta, ne v realnem, je ta osebnostna struktura povsem drugačna od tiste, ki preživlja prosti čas v družinskih odnosih, v realnem svetu. In v kratkem bomo imeli v vrtcih in v prvi triadi OŠ osebnostno strukturo otrok iz virtualnega sveta. To bodo povsem spremenjeni otroci, kot smo jih vajeni, zato se bodo vrtci in šole na tem področju morali prilagoditi. Vzgojitelji na te spremembe že opozarjajo: taki otroci se težko igrajo, niso skoncentrirani pri igri, težko se vključujejo v skupino sovrstnikov. Pri tem nas čakajo velike spremembe.

Vrnimo se k družini, ki z zasloni nima težav. Otroci so bili zaposleni s šolo, nato z zunajšolskimi dejavnostmi, starši so poskrbeli, da niso čepeli pred zasloni. Kar naenkrat ima njihov devet- ali desetletnik osem ur časa, ko je doma sam, in mora biti vsaj tri ure pred zaslonom zaradi šole. Vmes ga mamita splet, televizija, ne more se zbrati za šolo … To opažam tudi pri svojem otroku, ki ga ta situacija dejansko spreminja.

Mislim, da na vašega otroka, ker ste dinamična družina in vlagate v odnose, tale dva meseca ne bosta usodno vplivala. Vendar pa obstaja veliko staršev, gre za masovni pojav, ki so menijo, da je dolgčas nekaj nevarnega in neprimernega. Realnost pa je, da imamo v življenju velikokrat občutek, da smo v brezdelju. Pasivnost in dolgčas za kratko obdobje nista nevarna. Sprejeti ju je treba kot stanje kratkega odklopa. V tem času se je v veliko družinah dogajala totalna panika, češ, nič se ne dogaja, moj otrok mora biti srečen, zadovoljen, in ko mu je dolgčas, jaz tega ne prenesem. Ker otrok trpi, mu dajo tablico, telefon … Ampak otrok mora doživeti tudi dolgčas in se v njem znajti. Ko mu je že precej dolgčas, se mora aktivirati in dolgčas iz lastne moči pregnati (z igro, ustvarjanjem s škarjami, risanjem …). Zdaj se dogaja, da damo otroku tablico, računalnik, na katerem igra igrico, in ko mu ta ni več všeč, presedla na drugo, na televiziji preklaplja med filmi – in kaj se otrok iz tega nauči? Da lahko takoj, ko mu je neprijetno, neko stvar zamenja z drugo. In tak otrok ne zna počakati, potrpeti; občutka, v katerem je, z lastno aktivnostjo ne zna spremeniti v drug občutek. V veliko družinah so tako še poglobili opisan vzorec, da otrok vse hitro dobi. Ampak tako v življenju ne gre.

Več v Zarja Jana, št. 21, 26. 5. 2020

Šimen Zupančič