SHUTTERSTOCK

Na pomoč nam priskočijo na cestah, v gorah, rešujejo nam življenja, usmerjajo otroke, lepšajo jesen življenja, skrbijo za živali … Kot angeli varuhi so vedno nekje v ozadju, a v trenutku ob nas, kadar jih potrebujemo – fantje na mestu, fantje, ki pustijo pečat!

Šimen Zupančič

Nermin Bajramović, učitelj: Matematike ne potrebuješ nikjer, le povsod!

»Znanje se z deljenjem množi, raznolikost nas bogati,« je modrost, ki jo že dvajset let poleg matematike uči Nermin Bajramović, učitelj matematike na OŠ narodnega heroja Rajka Hrastnik. Kadar stopi v razred, najprej z učenci poklepeta o športnih rezultatih, razrednih tračih in drugih življenjsko pomembnih temah. Potem gre tudi matematika lažje v glavo. Še posebej kadar se s pomočjo platforme Classcraft v virtualnem svetu prelevi v gamemasterja, ki daje učencem naloge in nagrade.

S svojo energičnostjo, pravičnostjo in humorjem je generacijam osnovnošolcev približal in priljubil ta sicer zahtevni predmet, ki je za marsikoga strah in trepet. Sam pravi, da je njegova energija seštevek ljubezni do matematike, karakternih značilnosti in ekipnega duha, ki so mu ga vcepila leta igranja nogometa. Tega želi prenesti tudi na učence, da delujejo kot celota, si med seboj pomagajo, se podpirajo in drug drugemu privoščijo uspeh.

O matematiki pravi, da je nikjer ne potrebuješ, le povsod. Otrokom odkriva, kako je skrita v naravi, zvezdah, tehniki, glasbi, umetnosti, športu in še posebej v njim domačem svetu zabavne elektronike. Čeprav biti učitelj ni bila njegova otroška želja in je to postal bolj po naključju, do svojega poklica čuti veliko strast. Pa ne le do učenja matematike. Dober učitelj po njegovem ne izgublja dragocenih minut z birokracijo, ampak čim več časa namenja interakciji z učenci. Ne omeji se le na razlago predmeta, temveč se opredeli do vseh aktualnih dogajanj, do katerih ima stališče. V razredu spodbuja kritično mišljenje, spoštovanje različnosti in gradi pozitiven odnos do življenja. 

Nerminu energije ne zmanjka niti za mednarodno udejstvovanje, delavnice, projekte in spletno stran Nerminov svet. Sodeloval je tudi pri projektu spletne učilnice 5ka na platformi Voyo, za svoje delo pa je letos prejel prestižno nagrado za izjemne dosežke na področju osnovnega šolstva, ki jo podeljuje Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije. (tns)

»Znanje se z deljenjem množi, raznolikost nas bogati.«

Šimen Zupančič

Jakob Osredkar, prostovoljec: Prostovoljstvo daje toliko, kot vanj vlagaš!

Da na mladih svet stoji, dokazuje 22-letni prostovoljec Jakob Osredkar iz Ljubljane. Inženir živilstva in prehrane ter študent menedžmenta žonglira s številnimi aktivnostmi. Je koordinator Plesov do enih, prostovoljec na Stični mladih, prostovoljec v Mladinskem centru Vič in Zavodu Nefix, mentor dijaškim podjetjem, vodi glasbene večere, sodeluje pri počitniških programih in še marsikaj. Z vsemi temi dejavnostmi in kot vodja evropskega solidarnostnega projekta New Dimension Party si je letos prislužil priznanje naj prostovoljec do 29 let Mladinskega sveta Slovenije. Glavno vodilo te zabave za mlade je bilo, da se lahko  zabavajo tudi na zdrav način, brez prepovedanih substanc, z druženjem ob dobri glasbi in s poudarkom na osebnem stiku.

Dobrodelnost sta mu privzgojila mama in oče, ki sta ga z zgledom učila, da lahko človek s svojimi talenti, idejami in prostim časom prispeva k oblikovanju boljše družbe za vse. Svojo supermoč vidi predvsem v tem, da zna ljudi povezati med seboj in jih spodbujati na njihovi začrtani poti. S prostovoljnim delom je začel že v osnovni šoli, takrat se je priključil programu Simbioza, v prostem času pa je pomagal pri zbiranju starega papirja in izrabljenih baterij. Skozi leta je spoznaval nove ljudi, ideje in načine, kako delovati v skupno dobro, in se jih trudil tudi uresničiti.

Jakob pravi, da mu prostovoljno delo daje vsaj toliko, kot on vanj vlaga. Poleg veselja in zadovoljstva, da pomaga in vidi tudi druge rasti, kot prostovoljec hkrati razvija svoje talente in kompetence, kar ga še dodatno bogati. Pridobljeno znanje in izkušnje pa posreduje naprej svojim vrstnikom. (tns)

»Prostovoljno delo mi daje vsaj toliko, kot vlagam vanj.«

Šimen Zupančič

Boštjan Noč, čebelar: Čebelar po srcu in duši 

Boštjan Noč je že desetletje in pol predsednik Čebelarske zveze Slovenije, tako rekoč prvi varuh naše kranjske sivke in dolgoletni čebelar. Že vrsto let opozarja na ogroženost čebel. Za svoje izjemno delo je dobil številna domača in mednarodna priznanja, kot so zlata čebela, medalja za zasluge predsednika RS, naziv častni občan Žirovnice in vsa tri najvišja priznanja ČZS – plakete Antona Janše 1., 2. in 3. stopnje. Pred 20 leti je bil eden od pobudnikov ustanovitve Čebelarske zveze zgornje Gorenjske in njen prvi predsednik, na kar je zelo ponosen. »Samostojno čebelarim od 13. leta, že pri 18 letih pa sem imel več kot 80 čebeljih družin. Letos sem zazimil skoraj 500 družin. Zadnja leta dajem velik poudarek pridelavi evropsko zaščitenega slovenskega medu z zaščiteno geografsko označbo v shemi višje kakovosti in darilnemu programu čebeljih pridelkov. Čebelarstvo je moja velika ljubezen. V srcu in duši sem čebelar, zato z največjim veseljem skrbim za vse moje čebelje družine, pri točenju medu pa stopi skupaj vsa družina. Ko čebele enkrat začutiš, postanejo del tebe in ti del njih. Preprosto lepo je biti slovenski čebelar!«
Ponosen je na številne dosežke na področju čebelarstva v Sloveniji. »Posebej sem ponosen na našo kranjsko čebelo, ki smo jo ob vstopu v Evropsko unijo zaščitili. Številni skupni projekti slovenskih čebelarjev so naš skupni ponos. Izpostavil bi ustanovitev Javne svetovalne službe v čebelarstvu, projekte dan slovenske hrane, evropski medeni zajtrk. Ne smem pozabiti na kozarec za med slovenskih čebelarjev, tri evropsko zaščitene mede, ekološke čebelarje, svetovni dan čebel, vpis slovenskega čebelarstva na seznam nesnovne dediščine Unesco, paviljon Medena zgodba, Hišo kranjske čebele, ApiSlovenijo, učni čebelnjak za invalide, NPK čebelar, apiterapevta, čebelarske mojstre ... Najbolj pa sem ponosen na izredno dobro delujoča čebelarska društva, mentorje v čebelarskih krožkih, čebelarski pevski zbor in na vse ljudi, brez katerih številnih projektov ČZS ne bi bilo, pa jim premalokrat rečem HVALA! HVALA tudi 12.000 čebelarkam in čebelarjem. Bodite ponosni, da se ukvarjate s tako plemenito dejavnostjo, kot je čebelarstvo!« (ru)

»Preprosto lepo je biti slovenski čebelar.«

Šimen Zupančič

Gregor Slavec: Osrečuje ga, da je ekološki kmet!«

Gregor Slavec je mlad ekološki kmet iz Knežaka pri Ilirski Bistrici. Obudil je kmetijo starega očeta oziroma jo prevzel od svoje mame in zdaj na njej ustvarja večkrat nagrajeno zgodbo. Lani je bil zaradi inovativnih idej, pa tudi zaradi odprtosti njegove kmetije za obiskovalce, predvsem najmlajše, navdušil je tudi s sladoledom iz kozjega mleka, izbran za inovativnega mladega kmeta leta 2021. Dokazal je, da je s pogumom, odločenostjo in jasno vizijo mogoče uspešno ekološko kmetovati tudi na izrazito nehvaležnem prostoru. »Osrečuje me, da lahko počnem, kar me v življenju resnično veseli, to pa je, da sem ekološki kmet in da od tega tudi živim, obenem pa navdušenje in znanje o tem širim na najmlajše,« pravi. Prvi v Sloveniji je dobil ugledno evropsko nagrado za mlade kmete, saj so na 7. kongresu mladih evropskih kmetov v njegovi kmetiji prepoznali »najboljši projekt za izboljšanje podeželskih območij«. »To je nagrada, ki nam priznava, da je ekološka kmetija prava pot, da se ohrani podeželje, in to z dodano vrednostjo.«
S svojo vizijo ekološkega kmetovanja v Sloveniji navdušuje tudi druge mlade kmete pri nas. »Knežak s širšo okolico je pokrajina, ki ni obremenjena z intenzivnim kmetijstvom, zato imamo odlično izhodišče za ekološko kmetovanje. Najbolj smo ponosni, da smo ne le ekološka kmetija, temveč tudi kmetija s statusom 'ark središče', ki nam ga je podelila Javna služba nalog genske banke v Sloveniji. To pomeni, da na naši kmetiji redimo v večini domače živali slovenskih avtohtonih pasem, o njih izobražujemo in ozaveščamo javnost.« Slavec zagovarja, da mora biti hrana ekološka in lokalna. »Zgodovinsko gledano je človek vedno jedel lokalno in takrat še povsem naravno hrano. Zato je dobro in pravilno, da še naprej ohranjamo te navade, čeprav nas sodobno potrošništvo uči drugače.« Kot ekološki kmet deluje v dobro lokalne skupnosti. »Cilj, ki ga že uresničujem, je, da v okviru naše ekološke kmetije in Zavoda Zelena pot, socialnega podjetja, katerega direktor sem, zaposlimo čim več težje zaposljivih in iz ranljivih skupin. Nadaljnji razvoj naše kmetije bi bil lažji in učinkovitejši s pomočjo novih sodelavcev. Obenem bi lahko več ljudem približali poklic kmeta in z zaposlitvami nekaj malega vrnili lokalni skupnosti.« (ru)

»Osrečuje me, da lahko počnem, kar me v življenju resnično veseli.«

Šimen Zupančič

Haris Huremović, strežnik: Deli prijaznost in pozornost

»Od malega rad pomagam drugim. Veseli me delo z ljudmi, zato je bila Srednja šola za zdravstvo logična izbira. Prvo službo sem našel v domu upokojencev, kjer uživam, kadar pomagam,« pove 25-letni Ljubljančan, ki zadnja tri leta dela kot tehnik zdravstvene nege v DEOS Centru starejših Notranje Gorice. Sodelavci in varovanci ga opisujejo kot neverjetno srčnega, prijaznega, kulturnega, zavzetega in vedno pripravljenega priskočiti na pomoč. Vsi ga imajo radi in se z njim dobro razumejo. Vedno je dobrovoljen, pozitiven in ga resnično zanima, kako se počuti človek ob njem. Izredno rad dela s starejšimi, njegova spoštovanje in empatijo do njih je moč takoj opaziti. Tudi njemu je toplo pri duši, ko lahko pripomore k boljšemu počutju drugih. Najbolj pa mu seže do srca, ko se starejši razveselijo, da jih »vidi«, sprejema takšne, kot so, in jim poskuša pregnati osamljenost. S tem jih velikokrat gani do solz. Nikoli ne bo pozabil, kako je starejša gospa, varovanka doma, ki se je ravno vrnila iz bolnišnice, na vprašanje, kako je, kot iz topa izstrelila, da zdaj odlično, ko je končno spet v domu.

Čeprav je delo v domu težko, se Haris zaveda, da pridejo dobri in slabi trenutki, treba pa se je potruditi, tako posameznik kot ekipa, zato z veseljem ustrežejo varovancem, pa tudi njihovim svojcem. In gredo po službi prijetno utrujeni, a zadovoljni domov.

Ker želi ljudem dati še več, se je odločil za dodatno izobraževanje. Tako uspešno opravlja študij za diplomiranega zdravstvenika na fakulteti v Novem mestu. Prav zadovoljen je, da (še) nima družine, saj se mu zdi zahtevno usklajevati delo, študij in še družinsko življenje. Trenutno je v drugem letniku in se veseli zaključka študija, ki mu bo odprl nova obzorja. Že zdaj gleda tudi širše in z veseljem pomaga v projektih, ki so namenjeni vsem starejšim, denimo Mala pozornost za veliko veselje, Božiček za 1 dan … Z veseljem spremlja stanovalce tudi na izlete ali zanje naredi kakšno dobro delo. Deli prijaznost in pozornost. Njegova šefinja in sodelavci pravijo, da bi Harisa najraje klonirali, če bi bilo le mogoče. (ac)

 »Čeprav je delo v domu težko, pridejo dobri in slabi trenutki, se je treba potruditi.«

Šimen Zupančič

Klemen Šen, gasilec: Kadar gre zares, damo vse od sebe!

Biti gasilec je že dolga desetletja eno najbolj srčnih, pa tudi plemenitih poslanstev pri nas. Ves svet nam zavida in postavlja majhno Slovenijo za zgled, kako dobro je lahko organizirano prostovoljno gasilstvo. To je še posebej dragoceno, ko se zgodijo izredni dogodki, katastrofe, kot je bil denimo letošnji stoletni požar na Krasu, ki je zahvaljujoč izredni strokovnosti in požrtvovalnosti gasilcev na srečo minil brez človeških žrtev. 192 centimetrov visoki Klemen Šen je bil tam eden od 20.000 junakov, ki so se dneve in noči borili z ognjenimi zublji. Komaj 20-letni mladenič iz Logatca pa poleg gasilske uniforme nosi še športni dres, saj je odličen odbojkar. Ljubezen do gasilstva je podedoval po očetu Tomažu, ki je na vse tri svoje otroke prenesel občutek o pomembnosti dolgoletnega prostovoljnega gasilstva v Sloveniji. Oba z ženo, ki je tudi pri gasilcih, sta bila otrokom najboljši zgled za udejstvovanje v gasilskih vrstah. Klemen se je pridružil gasilcem, še preden je začel igrati odbojko. Na začetku je spoznaval pravila organizacije, nato pa usvajal čedalje več znanja, pa tudi odgovornosti. Pri 16 letih je po dveh mesecih drila postal gasilski pripravnik, pri osemnajstih ter po vnovičnem tečaju pa operativni gasilec, ki ga pokličejo na pomoč ob požarih, prometnih in naravnih nesrečah ter drugih izrednih dogodkih, kjer je dragocena pomoč gasilcev.

Naravnost oboževal je gasilska tekmovanja in usposabljanja. Vsako leto samo na območju Logatca intervenirajo okoli stokrat. Z leti in usposabljanji je postal kos najtežjim izzivom, ko v prometnih nesrečah umrejo ljudje, ko pomagajo reševalcem oživljati poškodovance, rešujejo življenja in premoženje v požarih ter drugih naravnih katastrofah. Bitko z ognjem na Krasu si bo zapomnil za vedno. Ko je pred tremi leti prvič gasil na Krasu, so morali obvladati ogenj na 45 hektarih površine, letos pa kar na 3.500, kar je bilo na robu človeških zmogljivosti. Klemen, vajen naporov, saj je vrhunski športnik, član zmagovitega moštva ACH Volley, priznava, da je bilo med dimom in ognjenimi zublji kot v peklu. Vendar kadar gre zares, nihče niti pomisli ne, kako težko in naporno je, temveč vedno da vse od sebe, da pomaga ljudem. (ac)

»Kadar gre zares, vedno damo vse od sebe, da pomagamo ljudem.«

Šimen Zupančič

Jurij Juhant, oskrbnik zavetišča: Nič te ne pripravi na to, kar te čaka!

Jurij Juhant je tisti moški z nežno dušo in toplim nasmehom, ki na številnih posnetkih horjulskega zavetišča na Facebooku k sebi ljubeče stiska kužke in muce, brez katerih si danes ne predstavlja več življenja. Vsak njegov gib izraža predanost, ljubezen in sočutje do bitij, ki so pri njih našla zatočišče.

Z lastnico zavetišča Polono Samec sta že deset let pomemben steber zavetišča Horjul, čeprav si pred tem ni predstavljal, da bo kdaj zapustil pisarniško službo. Delo je fizično in psihično naporno, vsak dan je izpostavljen čustveno napornim živalskim usodam, še bolj pa so včasih naporni ljudje, zato se je zelo pomembno pogovarjati in drug drugega dvigniti, kadar je hudo, pravi. »Sicer bi izgorel,« priznava. Veder duh ohranja z veliko humorja, ki razkadi še tako temne oblake. Ima pa še tretji ventil, pravi. »Za od pet do deset minut se potopim v čeber ledene vode, potem pozabim na vse težave. Sicer pa, ko vse prespim, sam sebe prepričam, da bo vse v redu in je vse mogoče urediti.« Vse, kar počne, je v korist kosmatincev. »Te pa nobena literatura ne pripravi na to, kar te v zavetišču pravzaprav čaka.« Jurij 'diha' z živalmi, zato mora svojo energijo usmerjati tja, kjer se prizadevanja vidijo. »Če poskrbiš za urejenost na lokalnem področju, se bo poznalo tudi na širši ravni in bomo vsi skupaj napredovali pri skrbi za te čudovite živali, ki ti lahko res ogromno dajo!«

Dan mu polepšajo veseli pogledi, živahni mahajoči repki, zadovoljno predenje in kakšen moker pasji poljubček, tisto, čemur se pa nikoli ne bi odrekel, je delo na terenu, pravi. »Večinoma imam dobre izkušnje, najditelji psov ali mačk sodelujejo, pomagajo, skupaj smo od jutra do večera. Če so se prej bali, kaj bo z živalmi, so potem veseli, ko vidijo, da bomo dobro poskrbeli zanje. To je zame ena najlepših nagrad!  »Vsak dan sprejemam kot šolo, to bom delal, dokler bo šlo. Če bomo ugotovili, da ne gre, bomo kakšno občino izpustili, kakšno žival manj vzeli, da bomo še naprej lahko zanje dobro skrbeli!« (kb)

»Te čudovite živali, kužki in muce, ti lahko res ogromno dajo!«

Več v Jani, št. 52, 27. 12. 2022