Shutterstock

Iskreno opravičilo zahteva odraslega posameznika, ki je sebi in drugim pripravljen priznati, da je nekaj naredil narobe. Potem pa so tu še takšni, ki se jim je izpod časti ali strašno neprijetno opravičiti, in takšni, ki se opravičujejo kar naprej – tudi takrat, ko se jim sploh ne bi bilo treba. Nekaj položajev, ko je opravičilo povsem nepotrebno in se ga od nas niti ne bi smelo pričakovati, nam je razkrila psihoterapevtka mag. Mojca Brezavšček, univ. dipl. psih.

Nihče od nas ni popoln, kar pomeni, da vsi delamo napake, poudarja sogovornica. »Sposobnost opravičiti se za napake in reči oprosti nas dela močnejše, nam pomaga, da se znebimo morebitnega občutka krivde in pripomore k obnovitvi zaupanja.« Ne glede na to pa je lahko preveč opravičevanja slaba stvar, pravi. »Kolikokrat ste, denimo, svoje vprašanje začeli z »opravičujem se, ker sprašujem, ampak ...?« ali pa ste se opravičili nekomu, ki se je zaletel v vas? Pretirano opravičevanje lahko kaže na pomanjkanje samozavesti in ni presenetljivo, da je za to velikokrat odgovorna prevelika samokritičnost. Morda smo prezahtevni do sebe ali pa imamo nerealistična pričakovanja, kako bi se morali vesti. Ko se ne obnašamo skladno s svojimi pričakovanji, čutimo potrebo, da bi se opravičili.« Medtem ko je to v nekaterih primerih dobrodošlo in edino pravilno ravnanje, pa se v določenih položajih ne bi smeli opravičevati.

Vso pravico imate do izražanja svojih občutkov
Povedati nekomu, kako se počutite, je nujnost v vsakem odnosu, najsi bodo to vaš partner, družina ali prijatelji. S tem, ko drugim dopustite, da vedo, kako se počutite zaradi nečesa, pripomorete, da vas bodo bolje razumeli. To pa je zelo pomembno za kakovost odnosa. Če se opravičujete zaradi svojih občutkov, zmanjšujete svojo vrednost.

Več v Zarji št.11, 14.3.2017