Urška Krišelj Grubar

Milan sadjar. Milanov sadovnjak se skriva na pobočju Čavna, v tipični vipavski vasi Kamnje. Lega je idealna, nadmorska višina 222 m med drugimi ugodnimi pogoji omogoča, da drevje skoraj nikoli ne pozebe. Iz sadovnjaka je videti cerkev sv. Mihaela, ki tam stoji že od osmega stoletja, in šolo, v kateri se je šolal tudi mali Milan. Do nje ni imel daleč, saj se je rodil v sosednji hiši. Gostilniški sin je. Zrasel je ob najrazličnejših likih, ki jih je pot vodila pod njihovo gostilniško streho. »So rekli včasih: A v bolnišnici si bil rojen? Ja kaj ti je pa bilo?« Milan je bil zdrav fantek, nič mu ni bilo in se je zato lepo rodil doma. Nekoč je prišel do podatka, da je veliko igralcev posredno ali neposredno povezanih z gostilno. »Posnemaš karakterje, poslušaš zgodbe od španskih borcev do vojne v Sibiriji.« Še zdaj mu odmevajo tiste, ki jih je kot gostilniški sin poslušal dan za dnem, in otroška domišljija je pomagala, da si je vse v živo predstavljal. 

Milan je torej postal igralec. Pred nekaj leti, ko se je upokojil, se je začel pogosteje vračati v rojstno vas. H koreninam dreves, ki so že čakala nanj, že pred 35 leti pa se je na pobudo žene Ruth lotil biodinamičnega sadjarjenja. »V teh sadovnjakih ni bilo še nikoli kapljice strupa. Vse, kar pade z dreves, kar prinese veter ..., pustimo na tleh. Kar je zemlja dala, zemlja vzame.«

Meditacija pod Koprivcem. Čas med korono je porabil za pomlajevanje drevesnih vrst, pa za meditacijo pod mogočno samoraslo stoletno krošnjo Koprivca. Tako je poimenoval deblo, zraščeno iz dveh dreves, ki mu služi kot ščit, medtem ko umirja misli. Ko se prizemljuje. Preden se loti fizičnega dela, obvezno posedi pod njim. Tudi na dan mojega obiska smo skupaj z njegovo ženo Ruth prisluhnili različnim zvokom vetra. »To je moj orkester,« je rekel, medtem ko mi je Ruth ponudila domače šparglje z jajčki in odvila dišeč pršut krškopoljskega pujska enega od lokalnih kmetov, ki je, tako kot mnogi drugi v korona časih, ostal brez evrskih prilivov. Opazila se verižico, ki jo Milan nosi. »Borštnikova je,« je povedal. Prejel jo je za vlogo senilnega starca v Beckettovi drami Krasni dnevi. Ko je bil še mlad, mi je razložil, a kot da se svojega igralskega poklica in vlog tistega dne niti ne želi dotikati, želel mi je pokazati Milana med drevesi. Milana, ki se je z odra vrnil k zemlji. A zlata verižica okoli vratu vendarle ostaja. Milan je igralec. Mi se ga seveda najbolj spomnimo kot župnika Bonifacija in tudi sam priznava, kako ga je ta lik zaznamoval. V ljudskih srcih ostaja župnik Boni. Še zdaj.

Več v reviji Zarja Jana št. 21, 26. 5. 2020