Novinarstvo je postalo njen način življenja. In dihanja. Temu posveti ves svoj čas, na Televizijo Slovenija pride zjutraj in ostaja do poznega popoldneva. Tako nastajajo njeni dokumentarci, dosjeji, oddaje. Pred kratkim je postala voditeljica oddaje Tednik in takoj je dobila množico novih zamisli, kako bi bilo treba oddajo posodobiti, približati tudi mlajšim gledalcem: »Želim si več družbeno aktualnih tem z različnih področij, tudi kakšno pozitivno zgodbo.« Njena prisotnost pri Tedniku se že pozna, čeprav ji ne bi bilo treba, je že pripravila dva novinarska prispevka, in to odlična.

Začela je kot napovedovalka programa, danes pa je ena najbolj pronicljivih in pogumnih novinark na slovenskih televizijah. »Ugotovila sem, da me privlačijo teme ljudi z roba, ljudi, ki jim je sistem ali kdo drug storil krivico, in tako sem začela odkrivati veliko slabih stvari. Posebno v zadnjih letih.« Njeni prispevki o izkoriščanju tujih in domačih delavcev, ki so prav tako zrasli v dokumentarni film, pa njen grozljivi dokumentarec o spolnih zlorabah otrok in njegovih posledicah, ki so še vedno tabu tema (»Vsi si zatiskajo oči,« pravi Jelena), so rezultat trdega preiskovalnega novinarstva. Njeni prispevki vzbujajo jezo tistih, ki izkoriščajo delavce. Ko dregne v osje gnezdo, ji grozijo po telefonu, grozijo ji čisto odkrito, da bo plačala ali da je bila to njena zadnja oddaja: »Ko pokličem kakšnega delodajalca, da bi preverila navedbe delavcev, mi že zagrozi s sodiščem.« Pri tem ji seveda ni čisto vseeno, a si dopoveduje, da je to pač pot, ki si jo je izbrala, da je to vrsta novinarstva, ki ga želi početi. Dve takšni grožnji je predala policiji in ta naprej tožilstvu. »To so kriminalci, oni trgujejo z ljudmi. Gredo na jug – v Bosno, Srbijo, na Kosovo – poberejo delavce, jim obljubljajo nebesa, potem jih pripeljejo v Slovenijo in jih posojajo okrog. Z njimi delajo kot s predmeti. Ko jih ne potrebujejo več, jih odvržejo. A najhuje je, da država vse to dopušča in da je trg dela prepustila mafijskim združbam. V čedalje slabšem položaju so seveda tudi domači delavci. Pravice so jim teptane na vsakem koraku. Čeprav delajo po 200 ur na mesec in več, se dogaja, da ne morejo preživeti svojih otrok in jim plačati kosila v šoli.«

Jelena tisto malo prostega časa, ki ji ga njen poklic dovoli, izkoristi za hojo v hribe, in to kar »resne« hribe, tudi dvatisočake. Zato nikoli ne gre sama, ampak vedno v družbi. To je njena sprostitev, oddih in prevetritev. »Najraje imam bohinjske planine, gorska jezera. Tam si res napolnim baterije, ne razmišljam o službi, ampak samo o tem, kaj me čaka za naslednjo skalo.« (smeh) Takrat ni ob njej ne telefonov ne računalnikov. Kljub pomanjkanju časa še vedno precej bere, televizije pa skoraj ne utegne gledati, najnujnejše stvari si ogleda na računalniku.

Ali ni počasi že čas za družino? Jelena malo pomolči, nato reče: »V zadnjih nekaj letih je bilo težko, zgodilo se mi je nekaj osebnih tragedij, umrl mi je oče.« Obe pomolčiva ob tem žalostnem priznanju. Na koncu sama pove, da ji uvrstitev med kandidatke za žensko leta veliko pomeni, da je prijetno presenečena in počaščena. Nikoli ni pričakovala, da bo med kandidatkami, saj se ji zdi, da kot novinarka vseeno ni toliko izpostavljena kot druge kandidatke. Zato je to čast zanjo in za njeno televizijsko hišo. Pred leti, ko je šele začenjala novinarsko kariero, je pripravila prispevek prav z naše prireditve. In takrat si nikakor ni predstavljala, da bo nekoč stala na istem odru z drugimi kandidatkami za laskavo priznanje. 

Zarja št. 41, 11. 10. 2016