Pilot Jože Kalan in tehnik letalec Bogo Šuštar se bosta gotovo zapisala v zgodovino naše mlade in male države Slovenije. Poklicni karieri sta leta ustvarjala v Jugoslovanski ljudski armadi, a sta se zavedala, da sta Slovenca, zato niti pomislila nista, na katero stran se bosta postavila, ko bo počilo. Čakala sta samo na pravi trenutek in prebegnila k Teritorialni obrambi, vendar sta v nasprotju z drugimi s seboj odpeljala tudi helikopter.

»Vsaj leto dni je zorela ideja o odhodu iz JLA. Razmere so bile vedno slabše, način dela in odnosi pa vedno večje razočaranje. O pobegu smo se večkrat pogovarjali in imeli za ta namen v helikopterjih rezervirane posebne frekvence, s katerimi bi lahko ob morebitnem pobegu vzpostavili povezavo. Žal najin poveljnik Tone Mrlak načrtovanega pobega ni dočakal, saj so ga 27. junija sestrelili pripadniki Teritorialne obrambe, prav tisti, h katerim so si fantje tako želeli. Mrlak je letel v neoboroženem helikopterju in prevažal kruh, a uradno je še vedno bil na nasprotni strani,« zamišljeno pove Jože Kalan, saj dobro ve, da bi se to lahko zgodilo komurkoli.»Z Jožetom so naju poslali na nalogo v Maribor, v helikopterju sva vedno, kot bi kdo sumil o najinih namenih, imela potnika, zato sva neprestano premišljala, kako bi to izpeljala. Priložnost je pokazala, ko je bil napovedan desant na mariborsko letališče,« nam tiste dni slikovito opiše Bogo Šuštar. 
Iskanje primerne lokacije zgolj pretveza. Jože in Bogo sta natančno pregledala pozicije vojakov in kam imajo usmerjeno orožje. Po tehtnem premisleku sta se odločila, da poletita proti severu.

»V kantini sva si nabavila cigarete, pijačo, limone in še nekaj podrobnosti ter se še zadnjič kot pripadnika JLA usedla v helikopter, ki je že nekaj trenutkom zatem s polno močjo v nizkem letu preletel ograjo kadetnice. Čakala sva, kdaj se bodo oglasili streli, a presenetljivo, bilo je vse mirno,« povesta možakarja, ki sta s svojim pogumom dokazala, kaj jima pomeni ljubezen do domovine. Dobro sta se zavedala, kako tvegano je njuno početje in kako tragične utegnejo biti posledice. Bila sta namreč med dvema ognjema, sestrelili bi ju lahko bodisi teritorialci bodisi pripadniki jugoslovanske vojske.
Kam – Zasavje ali Dolenjska? »Jaz bi najraje poletel v zasavske hribe, saj sem doma iz Trbovelj, in sem tisto območje najbolje poznal, Bogo se je nagibal k Dolenjski, a to bi bilo preveč tvegano. Podala sva se proti Rogli in tam pristala. Ne da bi ugasnila motor, sva uspela priklicati sicer zelo prestrašenega človeka, ki je po govorici sodeč izviral iz ene od jugoslovanskih republik.

Prosila sva ga, naj obvesti policijo, da sva s helikopterjem prebegnila na njihovo stran, in odletela na Golte.
Ogroženi sta bili najini družini. Vedela sta, da ju bodo iskali, zato sta morala poiskati telefon in obvestiti družini. Pri Jožetu je bilo to zapleteno, saj doma niso imeli telefona.»Najin pobeg bi sicer lahko ostal precej neopazen, saj so takrat naši že nekdanji delodajalci objavili novico, da sva izginila, naslednji dan pa je Janez Janša na novinarski konferenci o tem, kako sva pobegnila in s seboj odpeljala tudi helikopter, seznanil novinarje, kar je bila po najini presoji velika napaka,« je prepričan Bogo Šuštar. Ker se je izvedelo, kje je helikopter, sta poletela na Grohat nad Šoštanjem in ga skrila v gospodarsko poslopje.

»Pobeg, ko pomisliva, niti ni bil tako tvegan, a kmalu so nam bili za nogami pripadniki KOS,« pove Kalan, ki je tako kot kolega in njuni družini tri mesece bežal in se skrival.

Več v Jani št.25, 21.6.2011