Pravnica, ki dela magisterij iz etničnih študij na FDV, se je še med študijem pridružila organizaciji Amnesty International kot prostovoljka. Zadnje leto in pol dela kot raziskovalka na področju bivanjskih razmer Romov. Ti jo imajo radi, ker se trudi za njihove enake možnosti, da bi jim zagotovili osnovne človekove pravice, pomaga pa jim tudi pri pisanju prošenj. A simpatija je obojestranska. »Romi so me zelo lepo sprejeli in z nekaterimi sem se tudi precej zbližala.«

Koliko Romov je v Sloveniji?

Od sedem do dvanajst tisoč. Na jugovzhodu Slovenije, kjer so razmere slabše, je veliko naselij, kjer so prebivalci brez pravne varnosti, lahko jih kadarkoli izselijo, so brez vode, elektrike. Tudi znotraj naselij so razlike: nekateri so si uspeli zgraditi primerne hiše, poznam pa enajstčlansko družino, ki biva na osemnajstih kvadratnih metrih, stranišče pa je v grmovju za barako.
Romom pomagate tudi osebno: pišete jim prošnje, sodelujete z njimi, pritiskate na državne organe. Za družino Hudorovič iz Ribnice se ni spremenilo nič, še vedno je brez pipe za vodo – pa četudi zunaj naselja.
Tako je! S to družino smo naredili že marsikaj: pisali smo na vse državne inštitucije, tudi predsedniku republike, ta je poslal sodelavko in apeliral na občino, naj zagotovi vodo v naselju – četudi s cisterno za vodo. Imeli smo sestanke z občino, na njih so bili prisotni ta družina in drugi Romi iz naselja – doslej se ni nič premaknilo! Pa so želeli samo pipo, eno pipo, ni treba, da je v naselju, da bi le bila dovolj blizu, da po vodo ne bi hodili tri kilometre daleč! Še vedno smo optimistični: pravkar smo izdali poročilo, v katerem od države zahtevamo večjo aktivnost; Slovenija je tako bogata z vodo, da ne bi smel biti problem dostop do nje za vse prebivalce.
Zakaj se zatika? So te odločitve odvisne od župana? V Škocjanu so po vašem poročilu in nastopu na televiziji obljubili, da bodo Romi dobili vodo.
Žal je precej stvari odvisnih od lokalne oblasti in od župana: nekatere občine so kljub temu, da so romska naselja še vedno nelegalna, prebivalcem zagotovile dostop do vode, ostajajo pa (še nekatere) problematične občine, v katerih ne želijo niti slišati o takšnih rešitvah. V Škocjanu se stvari res premikajo: vode v naselju še ni, a obljubili so, da bo v dveh tednih. Upam, da bodo izpolnili obljubo.
Kako rešiti nelegalne naselitve Romov, ki so lahko argument za to, da v naseljih nimajo vode?
Vedeti je treba, da je država pred desetletji usmerjala Rome k stalnemu naseljevanju, in to na območja, na katerih ni bilo velikega nasprotovanja preostalega prebivalstva. Ta zemljišča so bila v družbeni lasti, a so se pozneje vračala tudi zasebnim lastnikom; v veliko primerih pa je lastnik občina, v Žabjaku recimo ministrstvo za obrambo. Toda nelegalnost naselja ne sme in ne more biti izgovor, da prebivalci nimajo dostopa do vode: standardi so jasni, Slovenija jih je sprejela.
Za nas je samoumevna, a brez nje se ne moreš umivati, kuhati … In kaj to pomeni za šoloobvezne otroke, ki smrdijo in jih posledično šikanirajo?
Veliko zgodb žensk sem slišala, ki pravijo, kako naj otroke pošljejo v šolo, ko pa jih tam zafrkavajo, ker smrdijo. Otroci se v šoli ne počutijo prijetno. Ženske ne morejo prati oblačil, saj za to potrebujejo več kot le nekaj litrov vode, ki si jo prinesejo od daleč. Težko se je umivati, težko je prati. Poznam precej romskih družin, ki se trudijo imeti čist, urejen dom – pa ne morejo. Velikokrat grem v romska naselja, veliko vidim in slišim, pa si še vedno ne znam predstavljati, kakšno je življenje brez vode: ko smo bili v bloku brez nje, sem iz službe prinesla plastenko in se spraševala, kako se bom tuširala – pa smo bili brez  nje le nekaj ur!
Kako pa je z našimi predsodki?
Veliko jih je. Že kadar govorimo samo o pravici do vode, slišimo, da Romi kradejo, ne delajo. Kakšno zvezo ima to s pravico do vode – tudi če bi bilo to res? Na internetnih forumih pod članki, ki govorijo o tematiki, povezani z Romi, slišiš pozive k metanju bomb, nasilju do njih – to zbuja skrb.

 

Več v Jani št. 16

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ