Življenje piše neverjetne zgodbe. Takšna je tudi Marijina. Zgodba s strašnimi zapleti in žalostnimi razpleti. V želji, da bi dosegla najboljše, je padala v čedalje hujše težave. Trkala je na številna vrata, pa ne, da bi prosila za pomoč, temveč ker je iskala zaposlitev. Prijela je za vsako delo, da je lahko kot samohranilka prehranila tri otroke. Zdaj ne vidi več izhoda. Duševna bolezen najmlajšega sina ji ne dovoli, da bi se prenehala bojevati, saj bi brez nje ostal popolnoma sam. Obema grozi, da bosta končala na ulici, Mariji pa, da bo podlegla pritiskom dolgov. Sama ne zna več poiskati rešitve.

Nekdaj je bila vzgojiteljica predšolskih otrok. Prepričana je bila, da je za ta poklic rojena. Rada ima otroke in rada ima svoje delo. A vse kaže, da usoda Mariji (kot smo poimenovali našo sogovornico) ni namenila, da bi v njem uživala. Leta 2003 so se začele vrstiti zdravstvene težave. Operirali so ji nogo, imela je težave s hrbtenico in bolezni so omejile njene delovne sposobnosti. V vrtcu je imela na skrbi otročičke, ki jih je bilo treba pestovati, dvigovati, hraniti ..., in Marija se za to delo ni počutila dovolj sposobne. Bala se je, da ogroža varnost otrok, da jim v svojem stanju ne daje dovolj oziroma ne toliko, kot bi si želela. Ravnateljica vrtca ni imela razumevanja za njene bolezni, še manj za to, da je Marija tudi skrbna mama treh otrok. Pri najmlajšem sinu so se sčasoma začele pojavljati duševne težave, ki so temeljito krojile življenje vsej družini. Zato je bila čedalje pogosteje odstotna z dela, ravnateljica pa je imela, kot pravi Marija, eno samo željo – da se je čim prej znebi.

Ker je Marija pametna, razgledana, sposobna in impulzivna ženska, ni kar tako klonila pod pritiski. Da se je uprla ravnateljici in se sodno pritoževala na odločitve, je stvari le še poslabšalo. Osebje se je postavilo na ravnateljičino stran in težave so se stopnjevale. Marija se v takšnem delovnem okolju ni dobro počutila, zdelo se ji je, da jo opazujejo, da je odpisana, slišala jih je govoriti, da je nesposobna ... Ob vsem tem ji je bilo težko vztrajati.

Bolezen, brezposelnost, ločitev ...

Mariji je bilo še posebno težko, saj je bila od leta 2000, ko se je po dvajsetih letih zakona ločila od moža, mati samohranilka treh otrok.

Več v Jani št. 13, 30.3.2010

 

Vsakomur – tudi nam – se lahko življenje v trenutku obrne na glavo in takrat človeku preostaneta le še razumevanje in pomoč bližnjega. Marija že predolgo čaka na oboje.

Finančno pomoč za Marijo lahko pošljete na tekoči račun Zveze prijateljev mladine:

 ZPM, Proletarska 1, Ljubljana, 0201 2002 0297 991, sklic 160.