Revija Zarja

Dobrovoljna in nasmejana – z violino v eni roki in boksarskimi rokavicami v drugi – prihiti v ljubljanski park Tivoli na pogovor in fotografiranje. V hipu mi je jasno, da je njena vrlina skromnost. Ob njej bi potrebovala še enega sogovornika, nekoga, ki jo dobro pozna – denimo moža ali mamo, da bi jo pohvalil, ker sama tega ni zmožna. Ona se zgolj smehlja ob mojem začudenju nad tem, kako ji uspe usklajevati dve tako različni področji, kot sta igranje violine in boks. Prav res, kako?

Prosim jo, naj mi pokaže dlani. Lepi, dolgi prsti, nežne roke violinistke, niti malo podobne rokam, ki so sposobne boksati. Ob tem je treba poudariti, da ne gre za rekreativno boksanje, ki je v zadnjem času postalo prava modna muha, temveč za boks na evropski ravni, za boks, ki prinese zlato medaljo, za boks, kakršnega trenira boksarski perfekcionist Dejan Zavec. »Ne, nikoli me ni skrbelo, da bi se poškodovala. Prsti so zaščiteni, poviti in v rokavicah. Če bi me že moralo kaj skrbeti, bi bila to zapestja. Kajti če bi brezglavo udarjala v vrečo ali uporabljala napačno tehniko, bi se, seveda, lahko poškodovala. Tako pri treniranju boksa kot med tekmo je treba uporabljati glavo.«

Kaj mi je tega treba. Vidi Rudolf se nikakor ne zdi, da ti dve stvari, ki sta zdaj temelja njenega življenja, ne gresta skupaj. Z igranjem violine najbrž poudarja nežno plat svojega značaja, ko boksa, pa zaigra na strune svoje borbenosti, perfekcionizma in želje po doseganju ciljev, ki si jih je postavila. »Ena in druga dejavnost se pravzaprav lepo dopolnjujeta. Obe gradita mojo osebnost. V resnici sem zelo občutljiva, tako da sem najbrž potrebovala nekaj, kar bi dalo mojemu značaju bolj čvrste okvirje. Že od nekdaj so mi bile všeč borilne veščine. Ko sem v filmih spremljala tovrstne prizore, sem jih dobesedno vpijala vase. Ko sem na začetku študija na glasbeni akademiji začela trenirati francoski boks, sem takoj našla kar nekaj vzporednic.«

Ko vidi moje na široko odprte oči, polne vprašanj glede vzporednic, se veselo nasmeji: »Ja, obstajajo vzporednice. Na primer način, kako izpopolnjuješ elemente, pa tudi način vadbe oziroma treninga. Vzporednice so tudi v tem, da gre za potrebo po redni predanosti in poglabljanju, pa tudi v tem, kako spremljaš napredek in se učiš na napakah … Tudi krize so si podobne. Edino tremo sem imela večjo pri igranju violine kot pri boksu. Je pa res, da se pri igranju in poučevanju violine nisem nikoli vprašala, kaj mi je bilo tega treba, pri boksu pa kar nekajkrat.« (smeh)

Priklonijo se prvi violini. Izolčanka, ki je odraščala ob treh bratih – pa nikar ne mislite, da jim je hotela parirati in biti enaka –, je bila usmerjena v glasbene vode. Oče in mama sta imela rada glasbo in rada sta prepevala, otroci pa so jima sledili. Vida si je želela igrati bobne ali trobento. Mama jo je nekega dne odpeljala na koncert in na koncu, ko je občinstvo orkester in dirigenta nagradilo s ploskanjem, je mama dejala Vidi: »Poglej, komu bo dal dirigent roko, poglej, komu se bodo vsi priklonili. Prvi violini.« 

»Ja, dobila me je, a sem se potem zares zaljubila v violino. Že kot otrok. Danes sem prepričana, da imam sanjski poklic in z veseljem hodim v službo,« pravi Vida Rudolf.

Dopolnjevanje. Priimek si je pred tremi leti »pridelala« s poroko z Robijem Rudolfom, matematikom, ki ga je spoznala na treningu francoskega boksa. Tudi on je navdušen nad borilnimi veščinami. In se je preselila k njemu v Ivančno Gorico. Službo za nedoločen čas si je po dolgem času našla v glasbeni šoli v Laškem. Pred tem je poučevala v Kopru, Izoli, Piranu in Ljubljani. Zdaj pa si zamislite, kakšno vsakdanje življenje krojijo vse te Vidine ljubezni: iz Ivančne Gorice v Laško se vsak dan vozi kakšno uro in pol. Potem se popoldne pelje na trening v Ptuj in zvečer domov v Ivančno Gorico. Kadar nima treninga že dopoldne in se nato odpelje v Laško na popoldanski pouk, po pouku pa domov v Ivančno Gorico.

Gre za razpetost in prevelik napor? »Na vse to raje gledam kot na dopolnjevanje. Eno daje drugemu dodatno razsežnost. Ni mi težko. Pravzaprav neskončno uživam.«

Pri Zavcu ni leporečenja. S francoskim boksom (ki je podoben kik boksu, pri katerem se v boju uporabljajo roke in noge), ki ga je Vida trenirala dobrih osem let, je prišla do evropske ravni, a si je poškodovala kolenske vezi, tako da je morala na operacijo. Po mesecu in pol okrevanja ter tehtnem premisleku se je odločila, da bo v prihodnje trenirala boks. Ko je izvedela, da je Dejan Zavec končal tekmovalno kariero in da je postal trener, si je rekla: »To je trener zame!« Takrat je bila stara 27 let in že poročena. Kaj odgovori mož, ko mu žena reče: »Veš, Robi, poklicala bom Dejana Zavca in pri njem trenirala boks.«

(smeh) »Robi je rekel, da je to super ideja. Skupaj sva začela načrtovati. Zavec naju je po telefonskem klicu povabil, naj prideva na pogovor. Sprejel me je, čeprav še nisem povsem okrevala. Takoj mi je povedal, da me sprejme za tri mesece in da se bo nato dokončno odločil. Kajti pri njem običajno ljudje ne ostanejo dolgo. Pridejo in odidejo, ker ne zdržijo tempa. Ko je videl, da ne izpustim treninga, čeprav se toliko vozim, ko se je prepričal, da napredujem, se je odločil, da me bo treniral, in od takrat nisem nič več plačevala. Treninge imam vsaj trikrat na teden po načrtih trenerja Zavca. Seveda so telesno zelo naporni, in ko odpove telo, trpi tudi psiha, a vse to je način, da rasteš, se razvijaš, spoznavaš samega sebe in premikaš meje svojih zmožnosti. Všeč mi je, da sva se z Zavcem značajsko ujela. Pri njem namreč ni polovičarstva, nič leporečenja, vztrajaš do konca svojih moči, zdržiš ali ne zdržiš.«

Več v reviji Zarja/Jana št. 28, 9. 7. 2019.