Revija Zarja

Vse živali v svojih prebavilih gostijo ogromne koncentracije črevesnih bakterij, ki so potrebne za njihovo preživetje. Tej edinstveni simbiozi pravimo mikrobiom. Tudi čebele, tako kot druge žuželke, sobivajo s svojimi specifičnimi bakterijami, katerih ravnovesje jim zagotavlja nemoten razvoj, rast in odpornost proti okoljskim stresom in patogenom. Erick Motta je v kontroliranem okolju izpostavljal čebele običajnim koncentracijam glifosata, kakršne najdemo v okolju, in povzel rezultate: »Mikrobiom čebel predstavlja osem nosilnih vrst bakterij in vse vsebujejo gen, ki kodira encim EPSPS 1. (V vednost: bakterije, ki so nosilke gena za encim EPSPS 2, so odporne proti glifosatu). Vse nosilke gena EPSPS 1 so občutljive za glifosat že v najmanjših koncentracijah. Mlade delavke so izkazovale signifikantno povečano umrljivost zaradi sicer oportunističnega patogena Serratia marcescens.« Jasno, da je Bayer (ki je kupil Monsanto), izpodbijal rezultate te raziskave, češ da niso bile opravljene v realnem okolju in da temeljijo na premajhnem vzorcu čebel. Znani molekularni biolog Gilles-Eric Seralini je stopil v bran kolegu Motti: »Dopustne koncentracije glifosata v okolju bi morali znižati vsaj za tisočkrat!«

Pripravke, ki vsebujejo glifosat (najbolj znan je Boom Efekt), pršijo vsepovsod, po dvoriščih šol in vrtcev, okrog hiš in stanovanjskih blokov, po igriščih, kjer se igrajo otroci, ter po javnih površinah: parkiriščih, parkih in pokopališčih, ob avtocestah in po železniških nasipih. Ker so lesnate rastline odporne proti glifosatu, ga uporabljajo tudi za uničevanje trav in zelnatih rastlin na plantažah sadnega drevja ter v vinogradih. Z njim polivajo njive, ko pridelek dozori. Tako uničijo cimo krompirja, bilje žit ali zelenje stročnic. Tako široko uporabljen strup je vsepovsod, v zraku, vodi, zemlji in hrani, v organizmih in človeku. Toda rastline z javnih površin, avtocest in železnic lahko odstranimo z uporabo plinskih gorilnikov ali vodne pare. Ob tem se kopičijo dokazi za popolno prepoved uporabe glifosata.

Odgovoren za patološke spremembe

Raziskovalca, onkologa iz Švedske, dr. Lennart Hardell in dr. Mikael Eriksson sta že 15. 3. 1999 v reviji Cancer, Vol. 85/No 6, objavila študijo, v kateri sta dokazala povezavo med uporabo glifosata in incidenco ne-Hodgkingovega limfoma. Šele po poldrugem desetletju je 20. marca 2015 IARC (International Agency for Research in Cancer) – agencija WHO, razglasila glifosat za verjetno (probable) kancerogen. Objava IARC je temeljila na pregledu 44 neodvisnih raziskav, ki so bile od leta 1980 objavljene v reviji International Journal of Environmental Research and Public Health. Presojo raziskav so povzeli v zaključku, da izpostavljenost glifosatu podvoji tveganje za razvoj ne-Hodgkingovega limfoma. Incidenca ne-Hodgkingovega limfoma je v obdobju zadnjih tridesetih let porasla za 80 odstotkov in največje žrtve te morilske levkemije so otroci. To je zločin!

Toda glifosat ni zgolj kancerogeni kemični stvor, ampak ima na vesti še številna druga obolenja in patološke spremembe fiziologije pri človeku. Poglejmo si jih:

1. motnje v biosintezi proteinov, ki vplivajo na funkcionalnost njihovega delovanja;  

2. inhibicija encima EPSPS 1, ki je ključnega pomena za biosintezo esencialnih aromatskih aminokislin in metionina, kar vodi tudi v pomanjkanje nevrotransmitorjev; 

3. hude motnje metabolizma bakterij in rastlin z inhibicijo šikimatne poti;  

4. blokada delovanja citokroma P450, ki je potreben za aktivacijo hormona D3;  

5. blokira vezavo esencialnih mikroelementov cinka, bakra in mangana, nujnih za biosintezo encimov. Če jih ne vsebujejo rastline, jih tudi ljudje ne dobimo z rastlinsko hrano;     

6. motnje biosinteze sulfatov in njihovega transporta;  

7. zrušenje dinamičnega ravnovesja mikrobioma črevesja zaradi antibiotičnega učinkovanja. Ker pa je mikrobiom analog biomu prsti, ubija tudi življenje prsti v rizosferi;  

8. inhibicija sproščanja TSH (Thyroid Stimulating Hormone), ki ga izloča hipofiza – posledica je oslabljeno delovanje ščitnice;  

9. povzroča odpornost proti antibiotikom pri bakterijah E. coli in salmonelah, že pri koncentracijah, ki so nižje od dopustnih.   

Še bi lahko našteval rezultate neodvisnih raziskav, dosje je obsežen, vendar naj to zadostuje.

Kdo hrani lakoto?

Zagovorniki kemično podprte proizvodnje hrane še vedno razglašajo, da rešujejo svet pred katastrofalno lakoto. Da brez kemičnih gnojil in pesticidov ne bi mogli prehraniti sedmih milijard svetovnega prebivalstva. Da bi se sedanja milijarda lačnih brez agrotehničnih kemikalij čez noč pomnožila v tri milijarde. Da so borci proti lakoti. Toda resnica je povsem drugačna.

Ugledna mednarodna organizacija ETC Group je oktobra 2017 objavila odlično razpravo z naslovom »Kdo nas bo hranil?«. V njej beremo, da mali kmetje, ki porabijo povprečno 25 odstotkov razpoložljivih virov (zemlja, voda, energija), prehranijo kar 70 odstotkov svetovne populacije, torej 5,3 milijarde ljudi, pri tem pa porabijo le 20 odstotkov vode in 10 odstotkov neobnovljivih energetskih virov kmetijske dejavnosti. Industrijsko kmetijstvo, ki zaseda 75 odstotkov najboljših kmetijskih površin ter porabi 80 odstotkov vode in 90 odstotkov energentov, pa prehrani zgolj 30 odstotkov globalne populacije. Kdo pri zdravi pameti pri nas še zagovarja industrijsko kmetijstvo in trgovske verige korporacij, ki ogrožajo prehransko suverenost in nacionalno varnost Slovenije? Leta 1996 je bilo v svetu 800 milijonov lačnih, zdaj strada že več kot milijarda ljudi, 3,9 milijarde pa je kronično podhranjenih! Kdo torej hrani lakoto?

Družba monokulture

Ob gromozanski porabi kemičnih gnojil in pesticidov le polovica kemičnih gnojil učinkuje na pridelek in le 0,1 odstotka pesticidov doseže ciljnega škodljivca. Norost! Če bomo dopustili nadaljnje uničevanje rodne prsti, bomo do leta 2060, torej v času dveh generacij, uničili ves humus kmetijskih površin. Ta za ped debela opna življenja planeta je edino, kar nas loči od katastrofalne svetovne lakote. Ali veste, da ob vsakem porabljenem evru za nakup industrijske hrane plačamo še dva evra za uničeno zdravje? Da, tudi človek je žrtev kemične morije, saj več kot 80 odstotkov degenerativnih obolenj izvira iz industrijsko proizvedene hrane. Agrokemična stroka je tako napredovala, da tako rekoč ni več zdravega človeka. Raziskovalci pravijo, da bi danes težko napisali učbenik normalne fiziologije človeka. Strahotna je cena cenene hrane!

Ljudje smo postali podobni monokulturi koruze na kemično tretirani njivi in tudi naša usoda je podobna usodi koruze. Postajamo vse bolj monokulturni in standardizirani, kot so kloni hibridov koruze; naša tkiva so vse bolj neodporna proti patogenom, zato potrebujemo vse več antibiotikov, tako kot monokulturna koruza potrebuje vse več pesticidov; naš notranji humus črevesja je uničen enako, kot je uničen humus monokulturne njive; naša hrana je kemični ponaredek naravne hrane, tako kot so sintetična kemična gnojila ponaredek naravnih gnojil; gnetemo se v velemestih, tako kot so nagnetene koruzne rastline v monokulturi. Če gojimo monokulturo ene same vrste, so potrebni ogromni vložki energije, da umetno vzdržujemo nenaraven sistem. Enako je s sedanjo človeško civilizacijo, ki ji moramo za umetno vzdrževanje dodajati vedno večje količine energije. Prišel bo dan, ko ne bomo več premogli zadostnih količin energije, in kaj potem? Potem se bo človekova umetna monokultura zrušila. Takrat nas bo doletela usoda koruze, ki jo zgolj posejemo, potem pa prepustimo naravnim silam in zakonitostim ekosistema planeta. Te pa izbrišejo vse, kar je nenaravno.

Objavljeno v reviji Zarja št. 46, 13. 11, 2018.