Revija Zarja

Gradnja sredi majhne vasi je zahtevna reč. Iz naše se lahko v beli svet odpeljemo le po eni in edini cesti, ki jo vas premore. V bistvu gre za nekdanji kolovoz, ki so ga pred mnogimi leti za silo preplastili z asfaltom. Stroji so istočasno zakopali na zgornji in na spodnji strani te ene in edine ceste. Vsaj polovica vasi je ostala v žepu. Menda bi šlo tudi drugače, a kaj ko se - pravi ljudski glas - podizvajalci družbe IMP d.d., ki je dobila posel, med seboj bolj težko o čemerkoli dogovorijo. Da se ve, trije d.o.o so to:  V 3 d.o.o., Pondus d.o.o in T-MOTO d.o.o. Pogodbo o SOČASNI izgradnji je podpisal medvoški župan Smole. Gotovo v veri, da bo drugače, kot je.

Teče že drugi mesec. Zahteven teren, pravijo. O. K., saj to ni posebna drama, boste rekli. In res, obuješ gumijaste škornje, greš k avtu, ki ga parkiraš nekje pred vasjo, in se odpelješ. Ne vem pa, kaj bi se zgodilo, če bi kje zagorelo ali če bi kdo potreboval nujno zdravniško pomoč. Ne gasilci ne reševalci podnevi – kasneje razložim, zakaj je ponoči drugače – ne bi mogli do nas. Predpisov ne poznam, a ne verjamem, da je to po zakonu. Toda projektanti, vodje projektov in ne nazadnje župan so zadovoljni. Vsaj na gradbišču jih ni videti. 

Pa to ni edino, čemur se, nevedna, kot sem, čudim. Dogaja se mi pač pred nosom.

Res je tako, kot bi si vse skupaj zamislili Butalci. Stroji zabrnijo ob sedmih zjutraj. Odkopljejo zemljino, razbijejo skale, odstranijo konglomerat in v več metrov globok jašek položijo cevi. In potem, kakšno uro pred 17. popoldne, ko zaključijo, začnejo jame zasipavati. Tudi tiste, v katerih še ni cevi. Zato, da je naša edina cesta ponoči, če se kaj zgodi, prevozna. Hm, kaj pa podnevi?! Drugo jutro dan prej zasuto ponovno odkopljejo.

Več v reviji Zarja št. 22, 28. 5. 2019.