Po nekaj dneh sem privajena na hojo in dnevni kilometri mi ne povzročajo več toliko težav. Seveda pa sem se morala sprijazniti s tem, da sem zdaj pač lastnica telesa starejše občanke in ne več mladenke. No, pa saj ni bilo prav težko. Telo je sicer res že bolj staro in obrabljeno, je pa zato modrost vsak dan večja. Da ne govorim o karizmi, za katero jezuiti pravijo, da prihaja iz trpljenja. S te poti bom prišla hudo karizmatična, se mi zdi.

Hodi tam, kjer moraš! Hodim sama. Med hojo se ne želim družiti in klepetati, ker se mi zdi, da si s tem jemljem bistvo te poti, potovanja v notranjost. In med enim takih potovanj v ranem jutru se mi je zelo jasno razodel tudi eden od namenov, zakaj hodim. Za svoji prijateljici Tanjo in Silvo, ki zaradi svojih telesnih omejitev nikoli ne bosta mogli na to pot. Punci dragi, hodita z menoj in strumno stopata po poti! Med potjo me je ujelo tudi pismo krasne mlade ženske, ki je pohodnica po duši in ima veliko prehojenih poti za seboj. Zanjo je hoja meditacija in umik vase. Zdaj pa se ji je zgodilo življenje. Postala je mama, z možem zidata hišo. Sprašuje se, ali ravna prav, da se je tako vpela v materialni svet. Boji se, da bo popolnoma izgubila sebe. Prosila me je za podporo v obliki nekajdnevne hoje z mislimi nanjo. Seveda, ni težav! Ne zdi pa se mi nič tragičnega, če ljudje v najbolj ustvarjalnih letih delajo tisto, kar morajo – poskrbijo za eksistenco. Brez osnove človek pač ne more biti zelo duhoven. Ne gre, pa konec! Prepričana sem, da ta mlada ženska kljub hudemu dnevnemu ritmu ne bo pozabila, kdo v resnici je. Samo spomniti se mora na to.

Ljubezen, večja od bolečine. Vsak dan na poti srečujem zelo zanimive ljudi. V Cizur Minorju sem srečala moškega iz Kalifornije, ki je bil oblečen kot duhovnik, v roki je imel leseno pastirsko palico, na glavi širokokrajen klobuk, hodil pa je bos. Zanimalo me je, zakaj bos. Ja, preprosto zato, ker nimam čevljev, je bil njegov logični odgovor. Na vprašanje, ali je duhovnik, je odgovoril, seveda, ampak tak, ki ne pripada nobeni religiji. Gospod je res prava popestritev poti! In tisti duhovnik brez religije mi je kar dal misliti ...

Med zelo zanimive ljudi seveda lahko štejem tudi mlado Belgijko Celine in njeno prijateljico na poti, psičko Nemo. Celine nosi na hrbtu velikanski nahrbtnik, težak vsaj 15 kilogramov, kar je za drobno mlado dekle strašansko velika teža. Pogled na njena rdeča in ožuljena ramena me je zabolel do kosti! S seboj nosi šotor, kuhalnik, hrano, vse to zato, ker v večini prenočišč psom vstop ni dovoljen. In ne boste verjeli, tudi Nema nosi na hrbtu nekakšen nahrbtniček, v katerem ima svojo hrano in igrače. »No, pasje hrane zdaj ne nosi več, saj so jo zaradi tega začeli zalezovati drugi psi. Zdaj njeno hrano nosim jaz, ona pa tovori riž,« mi je razložila vidno utrujena Celine. Potožila je, da je pot zanjo precejšen napor. »Bom videla, kako bo. Dala si bom deset dni časa, da se privadim. Če ne bo šlo, se bom pač odpeljala do kakšne španske plaže in tam uživala do predvidenega odhoda,« mi je prostodušno rekla Celine. No, na poti sem videla še več skrbnikov s psi. Ljubezen mora biti res velika, da zaradi svojega pasjega prijatelja vsak dan postavljaš lastno prenočišče. Jaz se že do že postavljenega komaj privlečem ...

Več v reviji Zarja št., 21. 23. 05. 2017