Profimedia

Različne slovenske vlade so že večkrat napovedovale in obljubile, da bodo prav v kratkem sprejele zakon o dolgotrajni oskrbi (ZOD), ki naj bi končno uredil oskrbo starejših, kronično bolnih in invalidnih. Dolgotrajna oskrba pa je, če morda ne veste, niz storitev, ki jih potrebujejo ljudje z zmanjšano stopnjo telesnih in spoznavnih (kognitivnih) sposobnosti, in so zato v daljšem obdobju odvisni od pomoči drugih pri vstajanju iz postelje, umivanju, oblačenju, hranjenju, premikanju … pa tudi pri družabništvu. Starejši, najbolj ranljivi in zapostavljeni, bi morali biti enakopraven del naše družbe, zato smo preverili, kaj naj bi jim ta zakon prinesel – ko bo sprejet in če bo seveda dovolj denarja zanj.

Ali bo predlog tega zakona julija letos zares prišel v državni zbor, smo vprašali Ano Cajnko, prof. likovne umetnosti in socialno delavko, specializirano za gerontologijo in za delo s skupinami. S svojim znanjem in človeško toplino kot prostovoljka vodi društvo RESje, ki pomaga ljudem z demenco in njihovim svojcem.

Zakaj tega zakona slovenska politika že skoraj 20 let ne sprejme?

Ne vem. Vem pa, da je ta vlada v koalicijski pogodbi zapisala, da bo ta zakon poslala v parlament in storila vse, da bo končno sprejet. Morda ga bodo v parlament res poslali, a s figo v žepu, saj ne vlada ne država nista pripravljeni zagotoviti denarja, ki bi ga potrebovali, če bi hoteli zakon res izvajati.

Hočete reči, da so ta in prejšnje vlade vedno našle cele milijarde, da so zakrpale bančne luknje, denarja za starejše, invalidne in kronično bolne pa ne?!

Da. Za krpanje bančnih lukenj so porabili denar davkoplačevalcev in nas niso nič spraševali, ali smo za to ali ne. Od denarja, ki je šel v banke, nimamo državljani prav nič. Od sredstev, ki bi jih država namenila za uresničevanje zakona o dolgotrajni oskrbi, pa bi imeli veliko. Številnim, ki potrebujejo tujo pomoč, bi pomagali, da bi čim dlje ostali doma ob ustrezni in vsakodnevni negi in pomoči, med svojimi ljudmi, ker si to želijo. Bivanje v domačem okolju je za državo najcenejše, za ljudi pa najbolj humano, kar so spoznali že v številnih državah. Tam se že dolgo usmerjajo v organiziranje podpornih služb v domačem okolju in ne v graditev novih domov za starejše.

Kaj naj bi zakon o dolgotrajni oskrbi prinesel starejšim, ki potrebujejo vsakodnevno pomoč?

Starejši in drugi, ki potrebujejo pomoč in živijo na svojem domu, so v neenakem položaju v primerjavi s tistimi, ki živijo v domovih za starejše. Podpora in oskrba sta v domačem okolju pomanjkljivi, ponekod pa ju sploh ni. Poleg tega je izbira oskrbe na domu v mestih večja kot na podeželju. Vsi tudi vemo, da je vedno manj ljudi, ki si lahko sami plačajo namestitev v domu za starejše. Številni zato ostajajo doma v nemogočih razmerah, čeprav bi potrebovali tujo pomoč. ZOD bi tistim, ki živijo doma, omogočil storitve, ki jih potrebujejo. Če bi živeli doma, bi se lahko sami odločali o vrsti in obsegu pomoči, sami bi izbrali, kdo bo poskrbel zanje, predvsem pa bi imeli boljše možnosti za življenje na svojem domu, kot jih imajo zdaj. V osnutek ZOD bo treba vnesti tudi pravico denarnih nadomestil za prilagoditev bivalnega okolja, ki je, upajmo, izpadla po pomoti.

Je za človeka oskrba doma nujno boljša možnost od doma za starejše?

Dom za starejše je institucija in ne moj dom, ki ga poznam, kjer sem živel, naredil gnezdo za svojo družino. Vemo tudi, da starejši že zdaj vztrajajo doma, čim dlje se da, čeprav so pogosto njihove razmere za bivanje veliko slabše, kot bi morda bile v domu. Vendar so raje doma in med ljudmi, ki jih poznajo, med stvarmi, ki jim nekaj pomenijo. Družbo jim pogosto dela tudi muca ali kuža, ki ju imajo radi, v domu za starejše pa ju ne smejo imeti.

V domovih za starejše za nameček skrbijo zaposleni, ki so pogosto nezadovoljni s plačilom in delovnimi razmerami, so preobremenjeni in kadrovsko podhranjeni.

In to seveda občutijo tudi prebivalci doma. Dom za starejše naj bi bil možnost, ko res ne gre več drugače. Takšna je tudi usmeritev Sveta Evrope, o kateri smo pisali že davnega leta 2009.

Ali to pomeni, da naj bi tudi ljudje z demenco na svojem domu ali v domovih za starejše dobili bolj kakovostno, ljubečo, skrbno in strokovno pomoč, ki bo trajala 24 ur? Zdaj je namreč vsem, še posebno tistim, ki ležijo na negovalnih oddelkih, in onim z demenco v domovih strašno dolgčas.

Na ljudi na negovalnem oddelku v domovih pogosto pozabljamo. Tisti z demenco, ki obležijo v posteljah, so premeščeni na negovalni oddelek. Tam ni dejavnosti, ne dogaja se nič razen zdravstvene in osebne nege. Tam starejši ljudje životarijo.

Pa vendar imajo nedvomno boljšo zdravstveno oskrbo, kot bi jo imeli doma?

Nedvomno. Kaj pa vse drugo? Človek vendar ne potrebuje samo zdravil, plenic in hranjenja! Človek potrebuje sočloveka, pogovor, stisk roke, objem, občutek, da še vedno obstaja za druge, potrebuje bližino in pozornost drugega. Da ni le predmet dela, ampak živo bitje, čeprav ne hodi in tudi ne govori kaj dosti.

ZOD bo dajal izhodišča in možnosti za vzpostavitev obsežnejše in tudi raznovrstnejše pomoči na domu, mar ne?

Da, bo dajal, ko bo sprejet in bodo zanj zagotovljena sredstva. Zato mislim, da se bodo potem številni odločili, da organizirajo pomoč, ki jo ljudje z demenco in drugi starejši v domačem okolju potrebujejo tudi ob dela prostih dnevih, popoldnevih in v nočnem času.

Se bo pritisk na domove starejših zmanjšal, ko bo ZOD sprejet?

Verjetno, čakalne vrste za domove so se že zmanjšale tudi zaradi gospodarske krize. Ampak vedno ostaja izbira, da smo boljši, cenejši, prijaznejši, konkurenčni, in nekateri domovi so že takšni in drugi se trudijo, da bi to postali. Tudi to je razlog, da je treba sprejeti ZOD. Ker imajo tudi domovi vpliv na to, ali se ZOD sprejme ali ne, se morda tudi zato odlaga sprejem zakona. S povečano mrežo in raznovrstnostjo pomoči na domu se bo zmanjšala tudi potreba za namestitev v dom.

Težav je veliko na vseh področjih.

Da. Manjka zdravnikov za zgodnjo diagnostiko demence, manjka usposobljenih kadrov v domovih, kadrovski normativi so neustrezni, pomoči v domačem okolju je premalo in je za številne je tudi predraga. Nedvomno je najcenejša pomoč prostovoljcev, ki seveda ne bodo opravljali dela zdravnikov, lahko pa njihovo delo dopolnjujemo z zadovoljevanjem socialnih potreb. Tudi v domovih prostovoljci ne opravljajo nege in zdravstvene oskrbe, ampak skrbijo za druženje, kar je za življenje ljudi prav tako pomembno kot plenica ali zdravilo.

Ni pa prav, da se vse več dejavnosti institucij prelaga na prostovoljstvo, civilno družbo, mar ne?

Patronaža že dolgo ne izvaja več preventive, ampak zgolj kurativo ob tem, da se tudi te njene nalogo občutno krčijo iz leta v leto. Ni denarja, slišimo. Po zakonu bi morala patronažna služba obiskati enkrat na leto vse starejše od 65 let, pa ni tako. Starejše zdaj obiskujejo prostovoljci Zveze društev upokojencev Slovenije in oni sporočajo ustreznim službam – CSD, patronaži, ZD – če naletijo na sovrstnike, ki potrebujejo kakršno koli pomoč. Država se zaveda, da so prostovoljci najcenejša delovna sila. Pogosto nevladne organizacije nimajo denarja niti za to, da prostovoljcem povrnejo stroške. Prednost pri razpisih za sredstva imajo namreč vedno drugi, ki so že tako ali drugače financirani od države.

Zavarovalnice se že pripravljajo za to tržno nišo, saj bodo takoj ponudile dodatna in nadstandardna zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Hkrati pa bodo odpirale svoje centre zdravja in domove upokojencev. Je to dobro?

Očitno gremo v to smer. Zavarovanja najrazličnejših vrst, skladi, zasebni davčni in drugi svetovalci, zasebni psihiatri, trenerji različnih veščin, varčevanja, da boš lahko otroka izšolal, vse to je utečeno v kapitalističnih državah. Se pravi, če imaš denar, imaš vse to, če denarja nimaš, pa ti ostane bore malo. Mislim, da ne bi smeli dati prostih rok ponudbi številnih zavarovalnic, ki bodo seveda marsikaj obljubljale, ko bo prišel čas, pa nihče ne ve, kaj bodo ponudile. Sprašujem se, kje je ves tisti denar od osnovnega in dodatnega zavarovanja.

Nedvomno je edina vrednota v tem času »denar«.

Vendar dovolj denarja, da preživiš človeka vredno življenje, tudi ko potrebuješ tujo pomoč, ima v naši družbi vse manj ljudi. Zakon o dolgotrajni oskrbi, če bo seveda sprejet, bo vsaj nekaj omilil, ampak vprašam se, ali smo res še socialna država?

.

.

Zgledi iz tujine. »V nekaterih državah so oblikovali stanovanjske skupnosti za ljudi z demenco. Zanje skrbijo negovalci, medicinci in prostovoljci. Ponekod v tujini so uredili naselja in soseske domov za ljudi z demenco (www: dementia Village), kar si lahko ogledate tudi na naši spletni strani www:drustvoresje.com. V Nemčiji, na primer, je Alzheimer cafe, tudi ena od oblik občasnega varstva in zaposlitve ljudi z demenco, za uporabnike tako rekoč brezplačen. Skratka, marsikaj se da narediti že zdaj, samo razmišljati moramo začeti drugače.«

Priročnik in svetovalni telefon. Društvo Res je ima za svojce odprt svetovalni telefon (041 694 360), napisali so tudi več priročnikov s praktičnimi, uporabnimi in tudi izkustvenimi nasveti, ki so za svojce brezplačni: »Kdor hoče priročnik, naj nas pokliče. Vzpostavili smo tudi spletno stran (drustvoresje.com), FB-stran (drustvoresje.demenca), svetovalni e-naslov (drustvoresje@gmail.com), se vključevali v pripravo zakonov in predpisov, organizirali okrogle mize, posvete in ves čas opozarjali državni svet, ministrstva, varuha in druge na nevzdržno stanje na tem področju. Sledimo tuji praksi, tako smo predlagali tudi društvu Spominčica, ki je začelo razmišljati tako kot mi, da je nujno treba narediti nacionalni načrt, strategijo za področje demence, da se izhodišča za strategijo naslonijo na programe, ki jih ima Norveška.«

Najcenejše je doma. »Tiste, ki prihajajo v bolnišnico iz domov za starejše, zelo hitro odpustijo, čeprav vsi vemo, da večina domov nima dovolj sredstev in ne kadra za kakovostno medicinsko oskrbo takšnih bolnikov. Ljudem, ki prihajajo iz domačega okolja in nimajo doma nikogar, ki bi poskrbel zanje, podaljšuje bivanje v bolnišnici do 60 dni, medtem pa iščejo možnosti za namestitev v domu. V stanju, v kakršnem so in bi vsakodnevno potrebovali tako zdravstveno kot socialno oskrbo in nego, je težko upoštevati željo posameznika, da se vrne domov. Pa bi se morala. Zato je treba čim prej sprejeti zakon, ki bo spodbudil organiziranje vsestranske pomoči na domovih starejših, ki potrebujejo pomoč. Cena oskrbnega dne v bolnišnici je veliko višja od cene namestitve v domu za starejše, še cenejše pa je bivanje doma. Če bi bila pomoč na domu ustrezno organizirana, bi bilo to tudi najceneje za državo.«

Epidemija demence. »Ljudi z demenco je na svetu vedno več. Z njo lahko živijo tudi do dvajset let. Zdravil še nimamo, starostna doba se povečuje in vzporedno z njo tudi tveganje za demenco. Tudi pri nas bo treba začeti razmišljati drugače, ne le o graditvi novih, velikih domov, zaprtih oddelkih. Razmišljati je treba o raznovrstni podpori bivanja ljudi v domačem okolju in o preusmeritvi davkoplačevalskega denarja tja, kjer bodo ljudem izboljšal življenje.«