Leto 2012 naj bi bilo po majevskem koledarju prav posebno leto. Nekateri so prepričani, da so Maji za takrat napovedali konec sveta, drugi so prepričani o njegovi popolni duhovni preobrazbi. Interpretacij in razlag je kolikor hočete, pri vseh pa je v ospredju predvsem bujna domišljija. Vsaj če prisluhnete dr. Ivanu Šprajcu, ki je vprašanj o majevskih prerokbah že vajen. Sam v bližajočem se datumu ne vidi prav nič posebnega, razen da bi bil po majevskem koledarju, če bi bil ta še v veljavi, lep okrogel datum. Tega pa človeštvo  navadno povsod, Maji niso bili izjema, praznuje precej bučno. Dr. Šprajcu je zagotovo smiselno prisluhniti, saj Maje in njihovo kulturo prav pustolovsko  preučuje že vrsto let.

Kaj je pravzaprav res glede majevskih prerokb za leto 2012, za začetek vprašam sogovornika. »Pravzaprav ne vem, kaj naj bi to bilo. Če bi bil majevski koledar še vedno v rabi, bi se 21. 12. 2012 res zapisal kot lepo okroglo število 13.0.0.0.0. V njihovem dvajsetiškem sistemu to pomeni število dni, ki so pretekli od začetka njihovega štetja, kar je bil po njihovem verovanju najbrž začetek kozmične ere. To pa je približno tudi vse. Maji bi ta datum verjetno bučno praznovali, če bi še živeli, tako kot so nekoč, zato ker so tudi oni radi praznovali okrogle obletnice. Obstaja pravzaprav en sam monumentalni zapis, ki omenja ta datum. To je spomenik na najdišču Tortuguero v Mehiki. Napis, ki pa je zelo fragmentiran, omenja božanstvo, ki se tudi sicer omenja, kadar so v igri okrogli datumi, ne vemo pa natančno, kaj pomeni. Tako malo je ohranjenega in je tako nerazumljivo, da niti epigrafiki, ki se s tem ukvarjajo, ne soglašajo, kaj naj bi to bilo,« pojasni Ivan Šprajc.
Nič posebnega o letu 2012
Marsikdo bo zelo razočaran zaradi tega, pripomnim. Majevske prerokbe za leto 2012 so pač zadnje čase izjemno priljubljene. »Res je. Zanimivo pa je, da pri tem nihče ne pove, kje so Maji to zapisali,« pravi moj sogovornik. »Razlog je zelo preprost – tega Maji pač niso nikjer zapisali. Paradoks pa je, da imamo v resnici ohranjenih veliko majevskih prerokb, ne le v monumentalnih napisih, tam jih je še najmanj, ampak predvsem v rokopisih, ki pa so že iz kolonialnega časa, iz 17. in 18. stoletja. Zapisani so v latinici, ampak v majevskem jeziku. Ohranjajo veliko predšpanske  tradicije, čeprav so že pomešani s krščanskim verovanjem. To so rokopisi, znani pod imenom Chilam Balam, in v njih so med različnimi verskimi temami tudi prerokbe, ki se vežejo na koledar. Te prerokbe gotovo temeljijo na kakšnih zgodovinskih izkušnjah, ampak nihče ni nikjer napisal ničesar o letu 2012.«

Nekoliko podrobneje mi razloži majevski dvajsetiški sistem. Preveč zapleteno, da bi lahko to znanje, ki ga je sam pridobival vrsto let in je, znanstveno utemeljeno, zapisano v mnogih knjigah, stlačila v nekaj kratkih stavkov. Takšnih, ki jih bo prihodnji dve leti še veliko, in tudi Ivan Šprajc bo moral v tem času odgovoriti na še več vprašanj o tem, kar so nam menda napovedali Maji. Vas to poenostavljanje zabava ali jezi, ga vprašam. »V resnici me zabava. Jezi me le to, ker nekateri s tem blazno služijo, za resne raziskave pa zelo težko dobimo finance.«
Ni razloga, da bi jih idealizirali
Sodobne interpretacije majevskih prerokb so večinoma poudarjeno povezane z duhovnostjo. Ivan Šprajc je glede tega precej skeptičen. »Ta duhovnost je predvsem zelo vraževerna. Maji so bili v marsičem res izjemni, ampak v bistvu so bili ljudje kot vsi drugi, z vsemi kvalitetami in napakami. Politika je bila pri njih tako umazana kot povsod drugod, v Egiptu ali Mezopotamiji, in kakršna je tudi še danes. Zato ni razloga, da bi jih kakorkoli idealizirali. Imeli so izjemno znanje o marsičem, na primer o astronomiji, ampak tudi to znanje je bilo v službi oblasti. Vse prerokbe iz rokopisov je treba razumeti s stališča tedanjega življenja. To je pravi pristop, vse druge interpretacije so podkrepljene zgolj z našo domišljijo.«

Vprašam, kako na prerokbe, s katerimi se mi toliko ukvarjamo, gledajo potomci Majev v Mehiki. »O tem ne vedo nič, njim se zdi vse to zelo čudno. Treba je vedeti, da je to koledarsko štetje že davno pozabljeno. To, čemur mi danes rečemo Maji, je tako ali tako kolektivno ime za nosilce neke civilizacije na širšem območju, ime Maji se konkretno nanaša le na jezik, ki se je in se še govori na severnem delu polotoka Jukatan. Šele v 19. stoletju, ko so začeli odkrivati ruševine, so arheološke ostanke povezali s sedanjimi potomci Majev in šele takrat se je to ime začelo uporabljati za različna ljudstva, ki sicer govorijo podobne jezike, niso pa bila nikoli povezana v eni sami državi niti niso čutila pripadnosti enemu samemu ljudstvu. Zdaj najbrž še manj kot nekoč in se seveda niti ne imenujejo tako. Maji sebe imenujejo le prebivalci na severu Jukatana, drugod pa se domorodne skupnosti označujejo z zelo različnimi imeni.«
Tudi Maji so poznali vojno
Od romantičnih predstav o Majih bo takole res ostalo bore malo, pripomnim. »Na romantiko je treba kar pozabiti,« znova poudari Ivan Šprajc. »Mogoče je ta posledica tega, da so še pred nekaj desetletji veliki strokovnjaki Maje opisovali kot nekaj res zelo posebnega. Arheolog Eric Thompson, še sredi 20. stoletja najbrž največja avtoriteta za Maje, je zapisal, da  so bili bistveno drugačni od drugih civilizacij, saj na njihovih zapisih ne najdemo ničesar, kar bi opisovalo vojno, ampak le obrede, poveličevanje duha, opazovanje nebesnih teles. Ampak to je bila posledica nepopolne slike, ki so jo imeli takrat o Majih. Hieroglifskih zapisov niso znali brati, številne upodobitve niso bile znane ali pa jih niso hoteli videti. Danes je znanih ogromno primerov oziroma podob, ko posamezniki, ki so jih imeli za bogove, tlačijo ujetnike. Danes vemo, da so bili to navadni smrtniki, ki se hvalijo z zmagami, zajetjem pomembnih ujetnikov, hodijo po njih … Zelo podobno kot kjerkoli drugje. V tem res ni prostora za kakšno hudo romantiko.«

Dr. Ivan Šprajc je diplomiral iz arheologije in etnologije na Univerzi v Ljubljani (1982), magistriral iz zgodovine in etnozgodovine na Escuela Nacional de Antropología e Historia v Mehiki (1989) in doktoriral iz antropologije na Universidad Nacional Autónoma de México (1997). Od 1992 do 1998 je bil zaposlen kot raziskovalec na mehiškem Instituto Nacional de Antropología e Historia. Zdaj je predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani.
Predavanju dr. Ivana Šprajca o Majih in letu 2012 lahko prisluhnete  v ponedeljek, 20. decembra, ob 20. uri v ljubljanskem Cankarjevem domu.

                Več v Jani št. 50, izid 14. 12. 2010