Na Trumpovem dvoru se tare novih ljudi, ki se prerivajo za moč, vpliv in pozornost kralja Donalda. Kdo so šepetalci Trumpu? Veliko je takih, ki jih je povzdignil iz anonimnosti in jih s funkcijo nagradil za usluge med volilno kampanjo, tule pa je šopek tistih, ki imajo, pravijo poučeni, na novega ameriškega predsednika največji vpliv.

Steve Bannon: Najtemnejši odtenek teme

Če je Trump kralj – in on vsekakor verjame, da je – je Steve Bannon princ teme. Stephen Kevin Bannon, razkuštran, neobrit, vedno malce povaljan triinšestdesetletnik ima – če odmislite Trumpove družinske člane, torej hčer Ivanko in njenega moža Jareda Kushnerja – morda najmočnejši vpliv na novega ameriškega predsednika. In mediji, tako ameriški kot svetovni, so zgroženi nad tem, kar mu Bannon šepeta v uho. On naj bi bil tisti, ki je Trumpu prišepetaval pri kontroverzni odločitvi, da državljanom sedmih muslimanskih dežel prepove vstop v ZDA. Ko so razumnejši glasovi predlagali, naj naredijo izjemo vsaj za tiste, ki že imajo zeleno karto, naj bi bil Bannon tisti, ki je rekel ne. Ni govora. Absolutno, nepreklicno ne. Enako odločno je bil tudi proti temu, da bi se pred objavo ukaza posvetovali s strokovnjaki za varnost na notranjem in zunanjem ministrstvu, ki bi lahko razumeli posledice, ki jih ta ukrep prinaša.

»V teh temnih dneh za demokrate je Bannon postal najtemnejša luknja,« je napisal Hollywood Reporter, ki Bannona pozna še iz njegovih producentskih dni. Bannon očitno ni bil nič užaljen: »Têma je dobra,« je rekel. »Dick Cheney. Darth Vader. Satan. To ti je moč.«

Bannon se je volilni kampanji pridružil šele v zadnjih mesecih – čeprav je bil Trumpov šepetalec že pred tem – a tisti, ki so si oddahnili, ko je novoizvoljeni Trump za šefa osebja postavil bolj umirjenega Reinca Priebusa, so si oddahnili prezgodaj. Veliko prezgodaj – pretežno neučinkovitemu Priebusu je Trump nasproti postavil Bannona kot svetovalca in glavnega stratega. Formalno ima Priebus višji položaj, po Trumpovi zapovedi sta si enakovredna, v resnici pa je Bannon veliko vplivnejši. In smrtonosno učinkovit. To ni noben podivjan norec – kar bi utegnili sklepati po njegovih nazorih – to je zelo inteligenten, luciden človek z namazanim jezikom. Ob njegovem imenovanju je med republikanci panično završalo, saj se še najbolj konservativnim med njimi zdijo Bannonovi nazori preveč skrajni. Za medije je, tako Hollywood Reporter, »uradni simbol vsega osovraženega in strupenega pri Trumpovem predsedništvu«. »Kardinal Richelieu v vojaških hlačah« so ga nekje poimenovali. Ali pa neka občudujoča spletna stran: »John Wayne politike«. Takole pa se vidi sam: »Jaz sem Thomas Cromwell na tudorskem dvoru.« Kdo ve, ali je pomislil, kako je Cromwell, nekoč najvplivnejši človek Anglije za Henrikom VIII., mož, ki je zrušil Henrikovo drugo ženo Anne Boleyn, nazadnje končal – tako kot padla Anne, na morišču z glavo na tnalu. Menda je bolelo.

Že poleti je pravilno napovedal Trumpovo zmago in gorje svetu, če se bodo uresničile še njegove druge napovedi, na primer tale: marca lani je prerokoval: »v od petih do desetih letih bomo v vojni v Južnem Kitajskem morju. O tem ni nobenega dvoma.« Trump vsekakor kaže resen namen, da bo zaostril odnose s Kitajsko, in Bannon zagotovo ni človek, ki bi mu to odsvetoval. Steve Bannon je morda, verjetno, zagotovo – odvisno, koga vprašate – najnevarnejši človek v Ameriki.

Se je vzel iz kakšne nazadnjaške družine? Ne, njegovi starši so demokrati iz Virginije. Steve se je takoj po gimnaziji prijavil v mornarico, potem si je pridobil šopek diplom, nazadnje na Harvardski poslovni šoli, in se pridružil bančnikom pri Goldman Sachsu. Ko je imel čez nekaj let dovolj visokih financ, je šel v Hollywood in postal televizijski in filmski producent. Bil je precej uspešen, pridobil si je na primer pravico do deleža tantiem pri superuspešni seriji Seinfeld – a ni grozljiva misel, se je oni dan zgražal nekdo na Twitterju, vsakič ko gledam ponovitev Seinfelda, mečem denar v Bannonov žep!

Čez nekaj let se je naveličal tudi Hollywooda in se lotil politike. In tam se je res, čisto zares razcvetel. Pridružil se je skrajno desničarski spletni strani Breibart News in po smrti ustanovitelja Breibarta postal njen šef. Saj veste, to je tista spletna stran, ki je papeža označila za »komunajzarja«. Stran, ki je napisala, da »kontracepcija naredi ženske neprivlačne in zmešane«. Pod Bannonovim vodstvom je postala še bolj desna. Še bolj skrajna. Še bolj polna izmišljenih novic. In še bolj uspešna. Obisk je strmo narastel.

Označujejo ga za nacionalista. Za rasista. Kje pa, pravi on. »Nisem beli nacionalist, jaz sem nacionalist. Sem ekonomski nacionalist. Globalisti so uničili ameriški delavski razred in ustvarili azijski srednji razred. Zdaj je bistvo v tem, da Američanov ne zaj***jo. Če bomo to dosegli, bomo dobili 60 odstotkov belih glasov, pa 40 odstotkov črnskih in latino glasov in bomo vladali petdeset let.«

Kaj ni to grozljiva misel?

Mediji so na dan potegnili tudi njegove zasebne zadeve – jasno – in ugotovili, da je tudi doma precej … no, cromwellovski. Prva žena Mary Louise Picard ga je leta 1996 obtožila telesnega napada. Na sodišču je zadeva padla, ker se ženska ni pojavila. Pozneje ko sta se ločevala, je povedala, da na sodišče ni prišla, ker ji je grozil. Povedala je še marsikaj, na primer to, da se je poročil z njo tri dni pred rojstvom njunih dvojčic – pred tem je pa zahteval rezultate preiskave, ki bi pokazali, ali je z otrokoma kaj narobe: »Bannon je jasno povedal, da se ne bo poročil z mano samo zato, ker sem noseča. Bila sem naročena na amniocentezo in rekel mi je, da se bova poročila, če sta otroka normalna. Ko je preiskava pokazala, da je z otrokoma vse v redu, mi je poslal predporočni sporazum.« Ko je pozneje svojima normalnima otrokoma izbiral šolo, je nekatere šole zavrnil, ker je bilo v njih preveč judovskih otrok, ali kot je on temu rekel, »cmeravih Židkov«. Bannon je vse zanikal.

Je pa – zelo poudarjeno – povedal tole: »Kar citirajte me: mediji so opozicija. Ne razumejo te dežele. Še vedno jim ni jasno, zakaj je Donald Trump postal predsednik Združenih držav.«

Kellyanne Conway: najvplivnejša ženska v Beli hiši

Če so za Bannona mediji opozicija in sovražnik, pa je Kellyanne Conway, petdesetletna mama štirih majhnih otrok, javni obraz Trumpove vladavine, pravi vrelec smehljajev. Še več, gejzir smehljajev. Čisto mogoče je, da tudi ona vidi medije kot nasprotnike, a ona svoje bitke z nenaklonjenimi mediji bíje s šarmom in nasmehom. Kadar ji postavijo neprijetno vprašanje, ne podivja. Nič se ne razjezi. Ne povzdiguje glasu. Ne, ona se nasmehne. In zamenja temo. Kadar vse drugo odpove, potegne na dan neovrgljivi argument: »Mi smo zmagali« – kot takrat, ko je (po pomoti, je pozneje pojasnila) govorila o pokolu, ki se ni nikoli zgodil. Ali ko je trditve Trumpovega tabora, ki so v nasprotju z vsemi dokazi, razglasila za »alternativna dejstva«. In potem so se mediji neusmiljeno norčevali iz nje, ona jih je pa utišala z zmagovitim »ja, ampak mi smo pa zmagali«. Kaj lahko odvrneš na to?

Spodaj pod vsem tistim smehljanjem, tik pod milimi toni in medenim jezikom je jeklo.

Mediji, ki so jo še med kampanjo, ki jo je v zadnjih mesecih vodila ona, razglasili za »šepetalko Trumpu«, so ji prerokovali najrazličnejše visoke položaje. Ona je pa mencala, da ne ve, kako bi to šlo, štirje majhni otroci doma in vse to … Po izvolitvi ji je dal njen najljubši predsednik formalno ne toliko bleščeči položaj svetovalke, vendar Kellyanne velja za najmočnejšo žensko v Beli hiši. Ona je, je rekel hvaležni novi vladar sveta, »igrala ključno vlogo pri moji zmagi. Je neutrudna in zagrizena branilka mojega programa in ima prav neverjetno razumevanje, kako učinkovito prenesti naše sporočilo.«

Saj smo rekli, s smehljajčkom. Trumpa je neomajno branila tudi takrat, ko je prišlo na dan njegovo razglabljanje, da je treba žensko zagrabiti »za muco«. Ja, je rekla, tisti komentar je bil zares grozen, ampak saj se je opravičil in mu je iskreno žal. »Vsem, ki mislijo, da ni bil iskren in da mu ni bilo resnično žal, povem, da se motijo: bil je iskren.« Oh, potem je pa vse v redu.

»Trumpovo skrivno orožje« ali, če hočete, »Trumpova glavna lažnivka«, oboje so ji že rekli, pa še marsikaj drugega, se je rodila kot Kellyanne Fitzpatrick in odrasla s samimi ženskami, poleg mame so bile tam še babica in dve neporočeni teti. Njen mož, odvetnik George Conway, je zagrizen republikanec. Njuni štirje otroci so vsi mlajši od dvanajst let in kljub njenemu sprenevedanju, da ne ve, ali bi lahko uskladila materinstvo in kariero, to počne že leta: ima uspešno svetovalno podjetje, med njenimi strankami so republikanski politiki, kot je Newt Gingrich in (sedanji podpredsednik) Mike Pence, v Trumpov tabor pa je prestopila od njegovega neuspešnega republikanskega kandidata Teda Cruza. Njena specialnost je prepričevanje volivk, da zadrgnjeni konservativni politiki niso nujno slaba izbira. In, oh, kako zelo ji to uspeva!

Sean Spicer: marksist v bitki z dejstvi. In pika.

Kje so Kellyanne Conway in njeni smehljaji, ko jih zares potrebuješ – predsednikov tiskovni predstavnik je začel bojevito: Sean Spicer je že na svoji prvi tiskovni konferenci predstavnike medijev pustil čakati debelo uro, potem jih je pa grdo nadrl, da so lagali o številu ljudi, ki so prišli v Washington gledat Trumpovo ustoličenje. Številke gledalcev so bile rekordne, je zagnano trdil, tako na kraju samem kot pred televizorji. In pika. Da so mu z ocenami različnih agencij in s fotografijami vsi dokazovali nasprotno, ga ni zmedlo. »Tako je. Pa pika.« In ga je britanski Guardian nemudoma razglasil za marksista – ne privrženca Karla, temveč Groucha Marxa, ki je v filmu Duck Soup vprašal: »Pa komu boste vendar verjeli, meni ali lastnim očem?«

Namesto da bi medije gladil z žametno rokavico, jih je tiskovni predstavnik takoj obrnil proti sebi. Zdaj je vsaka tiskovna konferenca neusmiljena bitka med razjarjenim Spicerjem, ki hitro izgubi živce, povzdigne glas in začne jecljati, in posmehljivimi mediji. Njegov stil je bolj primeren za Pjongjang kot za Washington, so napisali. Ali pa – tole je bil spet Guardian – »pogosto kričeč se je ta teden v stilu Alice v Čudežni deželi zapletel v novo bitko z dejstvi«. Bitke z dejstvi praviloma izgublja. A tega nikoli nikoli ne prizna. Na koncu raje zmagoslavno pribije: in pika.

Petinštiridesetletni poročnik v mornariških rezervnih silah je glasen in bojevit že od nekdaj. Da ni bil nikoli zelo priljubljen, priča pismo, ki ga je napisal šolskemu časopisu leta 1993. Pritožil se je, ker so narobe napisali njegovo ime. Napaka, je odgovorilo uredništvo. A ni bila napaka – podpisali so ga Sean Sphincter, v prostem prevodu nekaj takega kot Zadrgnjena rit.

V dvajset in še nekaj letih, ki so pretekla od takrat, ni postal nič bolj sproščen. Tvita skoraj tako rad kot njegov nepredvidljivi šef, za katerim mora pogosto pobirati črepinje, ki jih slonček Trump redno proizvaja v trgovini s porcelanom. Tole je eden tipičnih Spicerjevih tvitov: »Še en primerek potvorjenega, vsega obsojanja vrednega, patetičnega tabloidnega žurnalizma.« In pika.