Je pravnik, raziskovalec, predavatelj na Univerzi na Primorskem in doktor ustavnega prava pa tudi sin znanega očeta, radijske legende Silva Terška. Toda o očetu, njegovem najboljšem prijatelju, se nisva pogovarjala, ker je zaradi kritičnih misli o pravu zmanjkalo časa. Avtor več knjižnih del o svobodi izražanja namreč z vsemi objavljenimi članki, razpravami in predavanji opozarja, da je demokracija že dolgo v krizi.

Ste kritičen opazovalec in nekdo, ki so mu pomembne človekove pravice, kot je razbrati iz vašega premišljanja. Kakšen je vaš odziv in pogled na položaj v državi po predčasnih volitvah?
Ker sem nepoboljšljiv idealist in romantik, gojim do prenovljene oblike dnevnopolitične oblasti pričakovanje, da bo dovolj volje, strokovnosti, modrosti in vesti, da se bodo tiste stvari, ki so v tej državi napačne, popravile. V predvolilnem času smo slišali tako kot vselej veliko obljub. Posebno pozoren hočem biti na doslej netnavadne. Mislim predvsem na napovedi zmagovalca volitev o tem, da bo udejanjal strpno, konstruktivno, sodelovalno in pregledno politiko. Posebno

pozoren hočem biti na doslej netnavadne. Mislim predvsem na napovedi zmagovalca volitev o tem, da bo udejanjal strpno, konstruktivno, sodelovalno in pregledno politiko.
In socialno.
Tukaj smo že pri vsebini. Tisto prvo je zame predvsem oblika, ki lahko že pomeni pomembno pridobitev, če ji uspe v slovenski politiki. O vsebini, ki ste jo omenili, imam nekoliko manjša pričakovanja. Če bi najprej premišljal o pravni državi, bi ob spremljanju nekaj soočenj lahko dejal, da ob nobenem nisem slišal tistega, kar bi si kot pravnik želel: prepričljivega odstiranja pravih vzrokov za stanje pravne države pri nas.
Menite, da ni vladavine prava. Kje, kdaj in zakaj se je izgubila?
Pri nas se že od osamosvojitve skorajda ne pogovarjamo o pravih problemih pravne države. Še več, pravno državo se v javnih razpravah površno enači z vladavino prava, kar je nekaj drugega. Vsak pravni red se nekje začne pri pravniškem poklicu, ta pri pravnem študiju, ta pri merilih za vstop k pravnemu študiju. Ti se dotikajo osebnih lastnosti mladih ljudi, ki se odločijo za pravni študij. Ni dobro, da pogoj za vpis na pravne fakultete ni več sprejemni izpit – če se prav spomnim, je bila moja generacija, vpisana leta 1994, zadnja s sprejemnim izpitom.
Zakaj deluje pravna država slabo? Kje je pravičnost?
Pravna politika je nevzdržna, ker še vedno temelji na fakultetnem proizvajanju pravniških birokratov in tehnokratov, golih formalistov, ki se jih malokdo potrudi učiti, kako misliti pravo in s pravom, da bi se vzpostavila vladavina razuma, logike in pravičnosti. Običajni diplomant se nauči podrejati svoj kritični um še tako očitni nespametnosti in kratkovidnosti zakonskih besedil, jih brati dobesedno »po črki«, jih iztrgati iz konteksta, uporabljati neživljenjsko, intelektualno nedostojno, ne da bi se zavedal, da prav zato ravna strokovno nepravilno. Dnevna politika vsak dan uprizarja pravno ignoranco, ki jo lahko spremljamo pri delu vladnih in parlamentarnih odborov, svetovalcev in z besedili predpisov. Ne verjamem, da bi lahko odkrili en sam zakon ali podzakonski predpis, v katerem ustavni pravnik ne bi prepoznal najmanj nekaj očitnih kršitev ustave.
Se da kaj narediti, spremeniti? Lahko to storite vi?
Narediti in spremeniti se da veliko. A ne v sistemu, kot je naš, kjer primanjkuje volje, strokovnosti, odločnosti, poguma in etike. Ne v sistemu, kjer je zavest o odgovornosti in pripravljenost na njen sprejem tako majhna. Če sprašujete mene o moči, povem, da še nisem prepoznal formule, kako bi lahko učinek kritične poklicne drže in svojega publicističnega, predavateljskega in podobnega javnega dela precej povečal.
Vemo, čutimo, doživljamo, da so pravice malih ljudi v tej državi kršene pogosto, ker nismo strokovnjaki. Balon slabih  življenjskih razmer in nepravičnosti se napihuje, za zdaj še počasi, vi pišete o legitimni jezi.
Pravo je danes v vsebinskem jedru, ki ga pomenijo razum, logika in pravičnost, popolnoma razvrednoteno. Ne uporablja se kot orodje za zaščito državljanov, ampak veliko bolj kot orodje zlorabe oblasti, položajev, moči in privilegijev, kot sredstvo manipulacije, kot mehanizem žaljenja človekovega intelektualnega in siceršnjega dostojanstva. Izvor se začne pri pravnem študiju, razumevanju prava in odnosu do njega, vzpostavljanju, čutenju in uresničevanju osebne poklicne odgovornosti. Zato je vtis državljanov pravilen: pri velikih zgodbah nadzorne institucije odpovedo, včasih se sploh niso pripravljene zagnati. Pri manjših vprašanjih, kot so dva evra premalo plačana položnica, previdno prečkanje prazne ceste ob neustrezni luči na semaforju ali pri drugem početju, ki ima za osnovni cilj polnjenje državnega proračuna in ne varnost državljanov ali preventivo, je država precej uspešnejša.

Več v Jani št. 50

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ