Splet

Zadnjič sem kar ostrmela. Ena slavnejših filmskih zvezdnic preživlja najhujše čase v svojem življenju. Umrl ji je oče. In poginila sta ji dva psa. Tri smrti naenkrat! Oče in psa. Ne vem, no. Je že res, da je živo bitje živo bitje, a priznam, da bi si sama, ko me bo pobralo, vendarle želela imeti čisto svoj spomin. Zamalo bi se mi zdelo, če bi si ga morala deliti s psom ali mačko. Ampak kaj pa vem, ljudje se v spomin potomcem zapišemo z marsičim. Tudi s čim, kar bi lahko prijazno pozabili.

Glede na letni čas upam, da se mojim ne bo v spominu zataknilo kakšno moje prav posebno posrečeno ali neumno novoletno darilo. V zadnjih letih, zdaj, ko so ob najinih sinovih tudi ta mladi – saj si mislite, da je izbiranje zanju delikatno – in pet vnučkov, je vse skupaj hudo zapleteno. Na srečo so potrpežljivi, vljudni in dobrohotni. Je pa res, da računov za kakšno majico ali copate že dolgo več ne vržem v smeti. Tako podarjeno lahko vsaj zamenjajo.

Z darili imam težave. Ni mi šlo ne ko sem jih dajala mami, ne zdaj, ko jih dajem mlajšim in najmlajšim. Mislim, da sem enkrat že zapisala, kako sem nekatera, namenjena mami, po njeni smrti našla v omari. Zavita, kot sem ji jih dala.    

Kaj, kje, komu, za koliko … Če imaš vnuke, ki imajo še vso pravico verjeti v dobre može, nikakršen racionalen izogib ni možen. Mora biti. Mora biti takšno, da preseneti in razveseli. In mora biti nekaj, česar še nima. Pa seveda tudi proračun mora zdržati.   

In priznam, črna zavist me zgrabi, ko poslušam ankete v teh dneh. Saj veste, novinarska pripravnica sprašuje: »Koliko boste porabili za darila?« Prvi pravi: »Pri nas za vse skupaj največ 20 evrov, naslednji da za vsako največ 10 evrov, tretji še manj, če sploh.« In še: »Veste, vnukom nosi en sam dobri mož. Če je to Miklavž, potem dobi otrok pehar suhih hrušk, mandarino in medenjak.«

Več v reviji Zarja št. 50, 11. 12. 2018.