Pri dveh letih je brez težav sestavil sestavljanko iz 50 koščkov. S štirimi leti je sestavljal lego kocke, primerne za najstnike. S petimi leti je spoznal šah, a se je raje na pamet učil zastave vseh držav sveta. Pri osmih pa je vendarle ugotovil, da je šah kul. S trinajstimi leti, štirimi meseci in 27 dnevi je postal tretji najmlajši šahovski velemojster v zgodovini. Triindvajsetleten je pred tremi leti postal svetovni šahovski prvak, naslov je že drugič obranil pred dobrimi tremi tedni. Njegova uradna spletna stran se odpre s fotografijo čednega mladeniča v obleki s kravato in šahovnico pod roko. Na tej fotografiji je prej videti kot maneken, ne pa kot šahovski genij. Norvežan Magnus Carlsen je novi obraz šaha in tej igri je dodal sodoben šminkersko-intelektualni videz.

Kako da ne! Ta hip velja za najbolj zaželenega norveškega samskega moškega, saj je bil z videzom hollywoodskega igralca leta 2013 pri Cosmopolitanu razglašen za najbolj seksi moškega na svetu. Šahovski mojster je sicer že kupil hišo v Oslu, za katero trdi, da je družinska in opremljena s cenenim pohištvom; v njej za zdaj živi s starši. K njegovi podobi veliko dodajo tudi oglasne kampanje, ki jih je posnel. Pred šestimi leti je bil z Liv Tyler v oglasih za G-Star, nato pa še v oglasih za ure Omega in avtomobile Porsche. Je reden gost najelitnejših televizijskih oddaj, vključno s 60 minutes in Colbert Show. Ponudili so mu celo filmsko vlogo v filmu Zvezdne steze, a jo je moral zavrniti, ker ni dobil ameriškega delovnega vizuma. Ne nazadnje ga je revija Time pred tremi leti uvrstila na seznam sto najvplivnejših posameznikov na planetu, letos pa so o njem posneli odmeven dokumentarni film. Magnus Carlsen je torej vse to, česar ne pričakujemo od svetovnega šahovskega prvaka.

Premagal Karpova, odpustil Kasparova. Saj ne, da svetovni šahovski prvaki že prej niso bili slavni! Prav nasprotno, nekaj se jih je vpisalo v zgodovino. Američan Bobby Fischer je tudi veljal za čudežnega dečka, in ko je leta 1972 v epskem hladnovojnem dvoboju v Reykjaviku premagal Rusa Borisa Spaskega, je postal nacionalni junak. Kar se je dvajset let pozneje zaradi Fischerjeve trme in politike sprevrglo v to, da je bil iz Amerike izgnan, ker je leta 1992 igral dvoboj s Spaskim v Beogradu, in to kljub ameriškim sankcijam proti Jugoslaviji. Nazadnje je umrl v izgnanstvu na Islandiji. K njegovi slavi pa ni pripomoglo poziranje za oglase velikih tržnih znamk, temveč čudaško obnašanje – nekateri celo trdijo, da je bil shizofrenik – ter še bolj nenavadna politična stališča.

Šahovski junak je tudi Gari Kasparov, še en čudežni deček, ki je v prav tako legendarnem dvoboju z dvaindvajsetimi leti premagal Anatolija Karpova in še vedno velja za najmlajšega šahovskega svetovnega prvaka vseh časov. Zdaj je Kasparov glasnik demokratizacije Rusije in strasten upornik proti Vladimirju Putinu. Kasparov pa je povezan tudi z Magnusovim uspehom. Leta 2004 je namreč sodeloval na šahovskem turnirju v Moskvi. Prvi dan je trinajstletni Norvežan premagal Anatolija Karpova, dan zatem je remiziral s Kasparovom. Washington Post ga je zaradi tega opisal kot »Mozarta šaha«. Pet let pozneje je Kasparov za veliko plačilo postal njegov trener, a ga je Carlsen hitro odpustil, češ da je preveč naporen in intenziven.

Mala čudaštva velikega mojstra. Carlsen je namreč tako kot večina šahovskih ultrajunakov malce čudaški. Namesto da bi pred turnirjem intenzivno treniral, raje poležava v viseči mreži ali pa s terase družinske hiše strmi v fjord, v glavi pa preigrava šahovske partije. Ima fobijo pred računalniki oziroma vsaj pred igranjem šaha z računalniki, češ da so stroji neumni in bi bilo neznosno, če bi izgubil proti nečemu neumnemu, čeprav z veseljem pod psevdonimom igra šah v živo na spletu. Prav tako takoj zapusti hotelsko sobo, če smrdi po cigaretah, in si ne upa dotakniti pokala svetovnega šahovskega prvaka, češ da bi bilo to grozljivo, zato je varno spravljen v stekleni vitrini njegove dnevne sobe.

Čeprav nekateri trdijo, da tudi Carlsen ni čisto normalen in je vsaj blago avtističen, sam trdi, da je popolnoma priseben. »Ko sem začel igrati šah, sem bil popolnoma normalen otrok,« se je spomnil v intervjuju za New Yorker. Odraščal je v predmestju Osla, družina pa je nekaj časa živela tudi na Finskem in v Belgiji. Čeprav uradne biografije trdijo, da je šah začel igrati s petimi leti, se je za igro ogrel šele z osmimi. »Moral sem dozoreti,« je dejal mnogo let pozneje. Trdi tudi, da nikakor ni genij, in prvi stavek njegove avtobiografije bi vsekakor bil: »Nisem genij!« Najraje je vegetarijansko pico in prepričan je, da je v resnici len in da ni nič hudega, ker je šolo zapustil, preden je maturiral. Ne nazadnje je od svojega petnajstega leta profesionalni igralec šaha in ni imel prav nobene želje po tem, da bi študiral na univerzi. »Šola me je vedno dolgočasila,« je zatrdil, ko je prvič postal svetovni prvak. A če ga je kaj zanimalo, se je temu popolnoma posvetil. Tako je denimo šah igral tudi v času družinskih obedov: »Ni se mi zdelo potrebo, da bi se družil z družino, saj me je veliko bolj zanimal šah.«

Njegov oče Henrik je spoznal potencial svojega sina. Kemik po izobrazbi je takoj pustil svetovalno službo v norveškem naftnem podjetju in se posvetil sinu. Še vedno je njegov menedžer in dolgo časa je veljalo, da če Carlsen na turnirju igra v umazani srajci, to pomeni, da z njim ni njegovega očeta. Deček je začel šah resno trenirati z devetimi leti in kmalu drugi otroci niso več hoteli igrati z njim, ker so že vnaprej vedeli, da bodo izgubili. Leta 2003 je družina s kombijem odšla na pot po Evropi od enega do drugega šahovskega turnirja. Prekrižarili so 10.000 kilometrov, otroci – Magnus ima še tri sestre – pa so domače naloge pisali na sedežih. Ko je postalo jasno, da deček z lahkoto premaguje tudi odrasle šahiste, so se vrnili domov, fant je začel resno trenirati in se ekspresno povzpel po šahovskih lestvicah vse do prestola.

Odkar je letos obranil naslov svetovnega prvaka, se je zavil v medijski molk. Verjetno poležava v svoji viseči mreži in v mislih do onemoglosti premleva kakšno neuspešno potezo.

 Zarja št. 52, 2016