Mateja J.Potočnik

Tisti na vrhu razsipavajo z našim denarjem. Po narodnosti je Črnogorec – pa naj še kdo reče, da Črnogorci niso preveč naklonjeni delu. No, Aleksandar trdo izpodbija ta stereotip – saj dela v prav tej čevljarski delavnici že od leta 1958. Ko ga vprašam, zakaj še vedno dela, kljub spoštljivim 90 letom, mi odgovori: »Zato, ker me moje delo še vedno veseli! In ker s tem koristim družini. Pa da pokrijem svoje stroške, da ne dolgujem nič tistim lopovom,« se malo razburi. Ko ga bolj natančno vprašam, katerim, doda: »Tistim našim, na vrhu! Oni že vedo, kateri so.« In s kladivom tolče naprej po platnu za barko, v katero vdeluje novo zadrgo. In potem se mu jezik razveže tudi brez mojih vprašanj. »Lepo je biti samostojen, a je treba znati gospodariti z denarjem. Ne pa, da mi služimo denar, oni pa razsipavajo z njim. Brez milosti. Z našim denarjem.«

S tega stola v leseno obleko. Aleksandar mi pove, da ima najlepšo družino v Sloveniji, s štirimi otroki. Žena mu je žal umrla pred dvema letoma. On pa trdo dela. »To me ohranja pri življenju,« mi pojasni. »Če ne bi delal, bi regrat rastel iz moje r...«, se pošali z resnim obrazom, jaz pa se glasno zasmejem. Črnogorski humor? Aleksandar preveri, ali sem razumela. Potem pohvali otroke: »Vsi moji štirje otroci so šolani, imajo fakultete, vsi delajo.« Bo delal čisto do konca? Aleksandar spet preveri moj smisel za humor: »Če bo možnost, s tega stola v leseno obleko!« Tokrat se na ves glas prva zasmeje Mateja.

Več v reviji Zarja Jana št. 33, 18.8.2020