Revija Zarja

V knjigi Doktrina šoka (2007) je Naomi Klein sijajno opisala delovanje neoliberalne dogme, ki temelji na »kapitalizmu katastrofe«, kjer pride najbolj do izraza »nevidna roka trga«, bazilisk, ki ubije vse, kar vidi. Jezik baziliska je poln laži in sprenevedanj: kapitalizem je tržno gospodarstvo, imperializem je globalizacija, kraja denarja so naložbe, bilančne poneverbe so kreativne bilance, korupciji pravijo lobiranje, prodaji podjetij pod ceno iskanje strateškega partnerja, prodaji vnaprej dogovorjenemu kupcu za mastne provizije pravijo dokapitalizacija, totalitarizem oblasti je pragmatičnost, zaton demokracije je politični realizem, revščina je posledica neprilagojenosti, suženjstvo delavcev je fleksibilnost človeškega kapitala, ob bombardiranju ubiti so kolateralna škoda, upornikom proti zločinom kapitala pravijo teroristi, mučenje ljudi je psihološki pritisk, diktatura bankirjev je tehnična vlada, kraja skupnih dobrin je liberalizacija trga. Kapitalizem katastrofe je serija orkestriranih napadov na javno sfero v času katastrofe s ciljem, da družbeno bogastvo preide v zasebne roke. Sedaj se to dogaja med dirigirano zdravstveno koronakrizo. Čudovita priložnost, sijajna prilika, edinstvena možnost, le treba se je odločno odzvati ter vsiliti nagle in nepovratne poteze, dokler so ljudje še ustrahovani, zmedeni in neorganizirani. Taki se odpovedo rečem, ki so se jih pred katastrofo, pred šokom, oklepali. V demokraciji tega ne moreš storiti, ni šans, ker imaš takoj tisoče ljudi na ulici. Če pa demokracijo začasno zamrzneš, kot so s pomočjo koronavirusa zamrznili družbo, potem kolektivni šok postane idealna priložnost za radikalni socialni in ekonomski inženiring. Ko se bodo ljudje po katastrofi prebudili, ko bodo odprli oči, popili kavo in prišli k sebi, se bodo znašli v povsem drugačnem svetu. To ne bo več svet, v katerem so padli v šok. Medtem ko so bili v šoku, so jim svet spremenili, njih pa prepustili grozljivemu spoznanju, da je bila stopnja terorja proporcionalna višini profita. Toda takrat bo prepozno, kajti demokracija je že zamrznjena za nedoločen čas. Tudi Naomi Klein je te dni na portalu Intercept objavila članek, v katerem opozarja, da se oblikuje »pandemijska doktrina šoka«.

Vanjo sodi marsikaj, od high-tech distopije, umetne inteligence, brezstične tehnologije in popolne sledljivosti posameznikom do robotizacije in avtomatizacije, odprave gotovine z uvedbo brezgotovinskega poslovanja in, ne pozabimo, obveznega cepljenja s cepivi, katerih sestava bo tako in tako poslovna skrivnost. Z novo evgeniko je pot do odprave človeka odprta. Preostalo prepuščam vaši fantaziji. Recimo zloglasno čipiranje. Mimogrede, kakšna je razlika med pametnim telefonom, ki ga nosite v roki, in vgrajenim čipom, ki ga nosite v telesu? Kateri je bolj praktičen in za koga?

Jajce presenečenja

Sedanja vlada je takoj poprijela sijajno priložnost. Neoliberalni sen je spajdašila z virusom in kaj je lahko bolj »ustvarjalnega« za zagon deregulacije, ki prinaša privatizacijo družbenega premoženja in politične oblasti. Med drugimi se je »v borbi proti virusu« znašla tudi demontaža zaščitne okoljske zakonodaje. V novi protikoronski paket ukrepov je vlada skrila »jajce presenečenja«, anihilacijo velike večine okoljevarstvenih organizacij v Sloveniji. Namenoma ne govorim o NVO, kajti člane nevladnih organizacij so plačani spletni troli (po pričevanju: 20 evrov, sendvič in sok Pingo), ki so spletna verzija mitingašev Slobodana Miloševiča (elektrika, sendvič in voda) kar počez razglasili za: ideološke utopiste, blokarje, kavčarje, salonske levičarje, kaviar socialiste, lenuhe in delomrzneže, komunajzarje, anarhiste in ekoteroriste, za katere je edina rešitev, da vzamejo v roke lopate in gredo delat. Kaj neki, svetovalci vlade ne znajo povedati, kakor tudi ne znajo pojasniti, od kod naenkrat tako povpraševanje po delavcih, ki znajo vihteti lopate. Toda pustimo ob strani zvodniško organizirano prostitucijo v razprodaji Slovenije, kjer se morajo v ogroženih krajih »ljudje skrivati pred zvermi«. in se malce posvetimo nosilcem silovitega razvoja, od katerega bo še naše potomce bolela glava. Recimo sedanjemu okoljskemu ministru Andreju Vizjaku, ki je postal znamenit po spremembi gradbene zakonodaje, ki je bila prešvercana skozi drugi sveženj protikoronskega zakona. Ta zakonska »vakcina« je v verižni reakciji povzročila spremembo zakona o ohranjanju narave, s katero so se izjemno zaostrili pogoji za sodelovanje »virulentnih« NVO (ki delujejo v javnem interesu) v upravnih postopkih. Kajti NVO so tisti »pandemični družbeni virus«, ki zavira »svobodni trg kapitala« pri njegovem lomastenju po slovenski naravi. 

Več v reviji Zarja Jana št. 21, 26. 5. 2020