»Naj se sliši še tako nenavadno, neizvedljivo, celo čudaško, to popolnoma drži,« pravi osemindvajsetletna Janja Perko iz Lenarta. Njena devetmesečna hčerka Ajda je namreč že od tretjega meseca brez pleničke. Pa nikar ne mislite, da mora biti otrok najmanj čudežen, da mu to uspe. Janja je prepričana, da je tega sposoben skoraj vsak. Za tako imenovano metodo dojenček brez pleničke (diaper free baby) je po naključju izvedela na spletu. »Všeč mi je bila, ker je preprosta, prijazna do dojenčkove ritke, do okolja in navsezadnje tudi do denarnice,« pravi.

Navdušena nad uspehom se je odločila zgodbo deliti z nami in vsemi, ki bi jo radi preskusili. »Želim zgolj predstaviti svojo izkušnjo in to možnost, nikakor nočem nikomur ničesar vsiljevati ali sebe postavljati za zgled,« pravi mlada mamica, ki je v šestih mesecih, kolikor metodo preskuša s svojo malo Ajdo, naletela na marsikakšen negativen komentar, začuden pogled ali zgolj modro molčanje, ki marsikaj pove. »V Sloveniji večina ljudi za ta pristop sliši prvič, nič čudnega, da se jim zdi nenavaden.« A velik del sveta pleničk sploh ne uporablja – v Afriki, denimo, v JV Aziji in na Kitajskem pa imajo preklane hlače. Je pa res, pravi Janja, da metoda zahteva veliko mamine pozornosti.

V enem dnevu je šlo. Nanjo je naletela, ko je med nosečnostjo iskala informacije o pralnih pleničkah. Bila je navdušena in skeptična hkrati, a ko se je Ajda rodila, je na to tako ali tako pozabila. »Ukvarjaš se z nego, dojenjem, pa še nenehno je nekaj brnelo v plenički, zato se mi je zdelo neverjetno, da bi bila metoda pri Ajdi lahko uspešna. Čeprav nekatere mamice to počnejo že od začetka, vsaj pri drugem otročku.« A ko je Ajda dopolnila tri mesece, je Janjo kljub nejeveri spet začelo žuliti, da bi poskusili brez pleničk. »Ko sva se v pičlih 24 urah metode naučili, mi je bilo žal, da nisem poskusila že prej.« Praviloma otroci odvajajo, kadar se zbudijo in po dojenju. Zato je deklico takoj, ko je pojedla, odnesla v kopalnico, jo v čepečem položaju, saj takrat še ni znala sedeti, dvignila nad umivalnik in deklica se je polulala ter pokakala. »Ko uspe, dobiš takšno veselje, da poskušaš znova in znova – vedno več je uspeha in vedno manj nesreč.« Po njenih izkušnjah je torej najbolje začeti tako, da otroka takoj ko se zbudi ali po hranjenju držimo nad straniščem, umivalnikom ali kahlico. Zraven mu je dobro dati še poseben znak, ki kasneje sproži pogojni refleks, recimo »šššššš«.  Vmes pa ga je treba opazovati, da spoznamo njegov vzorec izločanja – to je najlažje tako, da je otrok brez pleničke ali pa ima bombažno, da takoj vidimo, kdaj je mokra. Vsak otrok kaže drugačne znake, kadar ga tišči na stranišče. »Eni postanejo nemirni, drugi sitni, tretji gledajo mamico globoko v oči. Ko so večji, to lažje izrazijo in pokažejo.«

Do šestega meseca znajo sami. Metodo si mnogi napačno razlagajo za zgodnje odvajanje od plenic. »To je povsem druga logika. Dojenček je namreč na čistočo navajen že iz maternice in se ne rodi povit v pleničke. Zato pri tem ne gre na odvajanje od pleničk, temveč za nenavajanje na pleničko. Nadenemo mu jo zaradi lastnega udobja. Nekateri pravijo, da otroka mokra ali umazana plenička ne moti, a tega ne verjamem. Nanjo se le navadi, in sicer po približno šestih mesecih – nekateri prej, drugi kasneje, do šestega meseca pa so sposobni obvladovati svoje izločanje. Problem je samo v tem, da tega ne znajo izraziti oziroma znajo, pa se moramo starši naučiti komunikacije z dojenčkom. Sama sem se o tem prepričala na lastne oči. Kasneje, pri dveh letih, se mora otrok sicer spet naučiti, kar je nekoč že znal.« Zato, pravi Janja, je najugodnejši čas za učenje te metode najpozneje do otrokovega šestega meseca.

Več v Jani št. 45, 9.11.2010