Foto: Mateja Jordovič Potočnik

Mila, lepa in duhovita, jo je v treh besedah opisala hčerka Zala. Ženska, ki si jo z lahkoto predstavljamo tako v elegantni večerni obleki kot med košnjo trave na domačem dvorišču. Igralka, režiserka in pevka, ki je najbolj iskriva in duhovita, kadar se med ljudmi, ki jo obkrožajo, počuti dobro. Še vedno se iskreno čudi sreči, da ji je bog naklonil tako ljubečega partnerja, s katerim sta si ustvarila močan in varen družinski pristan. V njem je črpala moč, ko so jo zunanji, potem pa še notranji viharji vrgli ob tla. A vse to je prepoznala kot znamenje, da je treba nekaj spremeniti. Podala se je na pot raziskovanja, ki še traja. Danes se počuti odlično, mnogo bolje, kot se je pred desetimi leti. Kadar vidi svojo fotografijo iz tistega obdobja, samo zamahne z roko in reče, ah, to je bilo takrat, ko sem bila še stara.

Pred kratkim se je končala priljubljena oddaja Znan obraz ima svoj glas, v kateri je kot članica žirije že skoraj nepogrešljiva.

Kako ste se počutili med snemanjem oddaje? Videti je bilo, da vsi zelo uživate.

Seveda smo uživali, saj se je pred našimi očmi dogajalo toliko zanimivih stvari, da ne moreš drugega kot uživati. Uživalo je občinstvo, uživali smo mi in nastopajoči so bili zadovoljni s tem, kar so naredili.

Spontano so vam uhajale iskrivosti, ob njih smo se nasmejali, slišali smo celo vaš zasavski naglas ... 

Še sama nisem točno vedela, kaj se mi bo v naslednjem trenutku porodilo v glavi. Fino se mi zdi, da nismo imeli nič napisanega, tako se vsaj ni treba učiti teksta na pamet (smeh). Čeprav sem igralka, tega res nimam rada. Sem rojen improvizator in sem zelo srečna, če sama sebe ali pa če mene kdo preseneti, tako nastanejo najpristnejše situacije in reakcije. Rada imam tudi dialekte. Pristne, ne kot zlorabljen šmirantski rekvizit. Fino mi je pogledati za zaveso in spoznati ozadje človeka. Simpatično se mi zdi, kadar kdo spregovori v dialektu, ki ga je govoril kot otrok.

Velikokrat so vas močno prevzela čustva. Bi lahko sedeli v žiriji oddaje Slovenija ima talent? 

Včasih so me interpretacije do srca presunile, recimo ko me je imitirala Daša Gradišek in sem podoživela Evrosong v Dublinu, pa Tomaž Ahačič Vogel nas je vse presunil. Ne, nikoli pa ne bi mogla sedeti v žiriji oddaje Slovenija ima talent, saj ne bi mogla poslati domov otroka, ki ima velike oči in velike sanje.

Ko sva že pri otrocih, vaš glas prepoznavamo v znanih animiranih filmih. Je sinhronizacija posebna ljubezen? 

Ko smo bili majhni, smo vsi gledali Muppet show in mislim, da sem zaradi njega začela sproščati to svojo klovnovsko žilico. Takrat sem imitirala vse, od žabca do pujske, in sem si to tudi želela početi. Nikoli mi takega dela sicer niso ponudili na TV Slovenija, in ko sem že mislila, da je kaj narobe, so me poklicali iz studia Ritem za Disneyja. Večkrat sem delala kot igralka, potem kot režiserka, zdaj sem pa pooblaščena režiserka njihovih sinhronizacij. Začela sem z vlogo Ariele in bila izjemno ponosna, da sem kot ena redkih v Evropi zanjo odpela songe in jo tudi interpretirala. To je zame velik kompliment. Pri sinhronizaciji se res sprostim pri ustvarjanju najrazličnejših karakterjev – od klošarjev do britanske kraljice, in pri tem včasih tudi uporabljam različne dialekte. Režija pa je zanimiva, ker lahko združiš polno talentov, poklicev in si tako igralec, glasbenik, režiser, prevajalec, tekstopisec ... Predvsem moraš hitro razmišljati. Vseskozi se moraš odločati, ali se splača še kaj popravljati in koliko časa bomo za to porabili. Minute tečejo, studii so dragi. Vseskozi moraš imeti vse pod kontrolo – umetniško in tudi tehnično, potem pa še odgovarjaš za končni izdelek. Vesela in ponosna sem, da sem jaz odgovorna za Disneyjeve filme v Sloveniji.

Več preberite v nasednji številki Zarje, 28.6.2016