Na letošnjem dopustu, ki ga že nekaj časa z veseljem preživljamo na Pelješcu, sem spet izkusila hrvaško javno zdravstvo. Saj sem že doživela, da je bilo treba hudo bolni starki, rakavi bolnici, v zagrebško bolnico prinesti toaletni papir, brisače in kup hrane. Očitno sem že malce pozabila, v kakšni sobici in s kakšno grozljivo opremo so se tlačile ženice, vse starejše od 65 let, take običajne hrvaške ženske, ki so spravile na svet po pet ali več otrok in so bile vajene delati od jutra do večera ter seveda brez vplivnih sorodnikov. Ko sem pred šestimi leti videla tisto sobo, sva se z možem strinjala, da bi lahko v njej posneli zgodovinski film. In iz prve roke vam lahko povem, da si visoko izobražena gospa, ki ima zdaj skromno pokojnino, ne more privoščiti ležanja v bolnišnici zaradi pižame. Nima denarja, da si kupi spodobno spodnje perilo in novo pižamo – ker v hrvaških bolnišnicah za pižame in spalne srajce ne poskrbijo. Tudi toaletni papir si moraš prinesti sam. Pri nas dobiš celo brisačo!

Vse to sem že vedela, pa sem bila spet presenečena, ko smo za otroka morali poiskati pomoč v zdravstvenem domu v Orebiću. Osebje prijazno, tudi dokaj hitro smo prišli na vrsto, ampak v tisti čakalnici sem zahlepela po ljubljanskem zdravstvenem domu – ali katerem koli slovenskem. Saj nam ni nič manjkalo, nič ne rečem – ampak preprosto nisem navajena, da so šipe umazane, da tla niso sijoča kot v naših zdravstvenih ustanovah, da na stropu gledam samo žarnice, da iz stene gledajo cevi in da je stranišče tako zanemarjeno, da ni toaletnega papirja, kaj šele brisačk za roke in tekočega mila, pri nas pa ti marsikje ponudijo celo razkužilo! V ambulanti se potem začuden oziraš po zastareli opremi, po tem, da ti na posteljo ne pogrnejo papirja, ki ga pri nas vestno pripravijo za vsakega bolnika – sestra po pregledu posteljo samo malo pošprica z razkužilom in obriše, to pa res.

Ker smo bili napoteni na pediatrični oddelek splošne bolnišnice v Dubrovniku, vam lahko opišem tudi tamkajšnje osupljive malenkosti, ki so me, očitno razvajeno Slovenko, zmotile. V čakalnici sta bili dve previjalni mizi, ampak daleč naokoli nobenega koša. Vsa zgrožena sem ga iskala po vsej avli in hodnikih in ga na koncu zagledala – zraven avtomata za kavo! Enega samcatega in obupno majhnega. Ta že ni bil tam za umazane plenice in bananine olupke otrok, ki po tri ure in več čakajo na pregled! Kar pa me je spet iztirilo, je bilo obupno zasvinjano stranišče (brez papirja, seveda, to lekcijo sem že vzela). Nikjer na Hrvaškem nisem videla tako umazanega stranišča kot ravno v dubrovniški bolnišnici. Verjetno bi jim bil obisk tako zelo natrpane in po zobeh zatikajoče se ljubljanske poliklinike znanstvena fantastika, saj se tam vsake pol ure zaletiš v čistilko in skoraj bi lahko jedli s tal naših zdravstvenih ustanov.

O opremi naših zdravstvenih domov naj bogatejša za letošnjo hrvaško izkušnjo rečem samo, da smo lahko zadovoljni. V takih trenutkih si ponosen, da očitno še ne varčujemo tako zelo, in po tihem odžebraš kakšno primerno molitev za prisebnost odgovornih, da ne bomo zafurali javnega zdravstva in da našim domačim nikoli ne bo treba tovoriti vrečk hrane v bolnišnico. Nedavno so hrvaški novinarji raziskali, da se v hrvaških zaporih jé veliko bolje kot v bolnišnicah. Zasebne klinike so druga zgodba: za porod plačaš 4000 evrov in se ti ravni televizijski zaslon razteza čez celo steno, medtem pa v javni porodnišnici ležiš na zmahanih vzmetnicah, v sobi ti dela družbo šest porodnic, oblečena si v lastno pižamo, s svojimi copati pod posteljo in s svojim toaletnim papirjem na nočni omarici. Upam, da nikoli ne prispemo do tja, ko bodo v naših bolnišnicah lahko snemali scene za kakšne groteskne filme v stilu »Lepe vasi lepo gorijo«. V reški bolnišnici bi jih že lahko.