Arhiv NTRC

Po premieri predstave Paradiž v SLG Celje so se od njega nedavno uradno poslovili tudi sodelavci. Takrat je Bojan Umek, Bojs, kot ga že iz časov študija na igralski akademiji kličejo kolegi, med drugim dejal, da se mu zdi, da je šele včeraj prvikrat stopil na čudovite, magične odrske deske, in da je ponosen, da je bil skoraj polovico časa delovanja gledališča del njegove zgodovine. V času njegovega službovanja so se zamenjali štirje upravniki (Slavko Pezdir, Borut Alujevič, Tina Kosi, Miha Golob), delal je z osmimi umetniškimi vodji in s številnimi režiserji.

Da je rojen za oder, se je pokazalo že v osnovni šoli v Krškem, kjer je, potem ko je dokazal, kako dobro zna recitirati, pristal v dramskem krožku. Kot sedmošolec je že nastopil pred večtisočglavo množico v hali Tivoli na prireditvi za vietnamske otroke. Isto leto je vodil slovesnost na otvoritvi kipa Matije Gubca v Donji Stubici na Hrvaškem. Po končani gimnaziji se je odločil za študij dramske igre na AGRFT in se leta 1982 zaposlil v SSG Trst. Tam je ostal devet mesecev, potem je moral na obvezno služenje vojaškega roka. 20. avgusta 1984 je postal član celjske gledališke družine, ki ji je ostal zvest do upokojitve.

Leta 2015 je med predstavo doživel zastoj srca in nato tri leta igral s pomočjo spodbujevalnikov. Ko je leta 2019 dobil novo srce, je to pomenilo novo rojstvo, ki ga vsako leto posebej praznuje.

Zanimivo se mi zdi, da je bil prav v Novem tedniku objavljen razpis za delo v celjskem gledališču in da zdaj nekako zaokrožujeva tvojo ustvarjalno pot prav s pogovorom za ta časopis. Verjameš v to, da se vse stvari v življenju zgodijo z nekim razlogom?

Nekatere stvari se verjetno res zgodijo z razlogom, čeprav, ko pogledam nazaj, se mi zdi, da ne bi bilo treba, da se je zgodilo vse, kar se je, na primer moja kalvarija s srcem … Verjetno sem moral tudi to doživeti, ker sem očitno pretiraval z obremenitvijo svojega telesa. V tem gledališču sem imel v vseh teh letih 92 vlog, vsak dan sem bil na vajah ali predstavah in nekega dne telo ni več zmoglo. Eni pravijo, da pride do izgorelosti, sam sem se preprosto zgrudil na predstavi Naše mesto, ki je bila odigrana v počastitev praznika kulture v Celju.

Pred odhodom v vojsko sem devet mesecev igral v SSG v Trstu in bilo mi je zelo lepo. V vojski sem nato čakal na odgovor, ali me v gledališču še potrebujejo ali ne, a ga ni bilo. V Sevnici sem pri sorodnikih svojega takratnega dekleta videl v Novem tedniku razpis za igralca v celjskem gledališču in naslednji dan sem šel na vlak v Celje, kjer sem z upravnikom gledališča Slavkom Pezdirjem podpisal pogodbo o delu in ostal več kot 39 let.

Včasih omeniš, da si se ob kakšni glasbi na koncertu raznežil do solz. Očitno si zelo čustven človek. Je bilo tako tudi ob slovesnosti v gledališču, ki so ti jo pripravili ob odhodu v pokoj?

Priznam, da je bilo na tistem dogodku kar težko, prej sem se psihično pripravljal teden dni. Nazadnje sem se počutil zelo dobro in v govoru sem ohranil trezno glavo.

Res sem zelo čustven človek. Mislim, da igralec mora biti takšen, saj sicer ne more potegniti iz sebe tako različnih likov, kot so na primer posiljevalec, morilec, zelo zaljubljen človek … Vedno sem izhajal iz iskrenosti in svojih izkušenj. Vse, kar se mi je v življenju dogajalo, me je nekako zaznamovalo in vplivalo na oblikovanje mojih vlog.

Ni običajno, da bi mladi danes še ostali toliko let v eni službi. Te ni nikoli zamikalo, da bi šel drugam? Verjetno si večina igralcev želi v Ljubljano ...

Nanjo se nisem mogel nikoli navaditi in me tja niti ni vleklo. Če so v gledališču normalni pogoji za delo, ni potrebe, da bi šel v Ljubljano. A nekoč sem nekaj »bleknil«, kar ni bilo najbolj modro. Sem namreč človek brez dlake na jeziku in vsakemu povem v obraz, kar mi ni všeč. Marsikomu sem se najbrž s tem zameril, a imam danes čisto vest, ker nisem nikoli nikomur zabijal noža v hrbet. Če sem se zmotil, sem se tudi opravičil.

V Celju so me soigralci zelo lepo sprejeli. Hitro sem dobil lepe vloge, sploh ko je v gledališču delal Vinko Möderndorfer, s katerim sva bila skupaj že na akademiji. Vsako leto sem dobil kakšno glavno vlogo, ki je bila celo napisana zame in za moje igralske kolege. Tudi hišni režiser Franci Križaj je prepoznal moj talent in dobil sem krasno vlogo. Po premieri sem v družbi rekel, da bi znal Vinko še več potegniti iz mene, če bi on delal omenjeno predstavo. Takrat sem se zameril in v gledališču so me poslali na šestmesečni počitek. Ko so me vmes poklicali, ali bi vskočil namesto soigralca v eni od predstav, sem odgovoril, da ne morem, ker moram počivati …

Tistih šest mesecev je bilo groznih. Rešilo me je to, da sem imel počitniško hišico, kjer sem delal na zemlji in pomagal bližnjemu kmetu. Ta se je čudil, od kod vse znam. Ker sem zrasel na kmetih, nisem imel težav. Mamino sorodstvo je imelo veliko kmetijo in konje, po očetovi strani so znali delati v vinogradih.

Takrat sem prvič pomislil, da bi šel drugam, a me je hitro minilo. Čez nekaj let, ko je bila upravnica Tina Kosi in vzdušje ni bilo najboljše, sem začel razmišljati, da bi šel v Novo Gorico. A sem imel v Celju po več kot 20 letih svoje občinstvo, medtem ko bi bil tam spet novinec …

Iz tega lahko torej sklepam, da je za to, kakšno vlogo kdo dobi, pomembno tudi to, s kom se druži in komu je všeč ...

Gledališče je kot igralska družina, pri čemer vemo, da tudi v družinah ni vse idealno. V tem primeru je predvsem veliko ljubosumja. Soigralci so me sicer lepo sprejeli, a sem jim hkrati skočil v zelje. Ko sem začel dobivati velike vloge, je bilo konec ljubezni. Povsod so struje in moraš znati dobro krmariti med njimi, saj se lahko hitro komu zameriš. Tisti trenutek, ko greš iz obrekovalnice, to je prostor pri odru, kjer čakamo na nastop, se pogovarjamo, vadimo dialoge ..., si že na tapeti. Najbolje, da si med vajami ves čas tam. Po vajah je bilo včasih treba hoditi tudi v gostilne, sicer si lahko naslednji dan doživel, da je bil kakšen prizor čisto spremenjen, ker so se prejšnji večer tako dogovorili.

Izhajaš iz Krškega, šolal si se v Brežicah, Celje verjetno ni bistveno drugačno od teh dveh mest. Si se tu vedno dobro počutil ali je kaj, kar te moti?

Ko sem prišel, mi je bilo Celje zelo všeč. Vmes mi v nekem obdobju ni bilo tako všeč, ker se je večina dejavnosti selila na obrobje, zdaj mi je mestno jedro spet pri srcu. Celje je tipično mesto »vikendašev«, ki konec tedna izginejo iz mesta. Tudi sam sem bil takšen. Facebook je prinesel to, da mesto kritizirajo predvsem tisti s kavča.

Všeč mi je, da je veliko koncertov. Narava je na dosegu roke, hribi so blizu in za nabiranje kondicije mi ni bilo treba nikoli daleč. Fitnesa ne maram, le ko sem moral za vlogo v predstavi Chicago shujšati deset kilogramov, sem uporabil sobno kolo in zraven še prepeval. Sicer sem za svoje prizore veliko vadil v gozdu …

… in menda kdaj ustrašil mimoidoče.

Ko sem vadil, sem črpal iz različnih stvari. Ob študiju vloge v Ionescovi predstavi Stoli v režiji Mihe Goloba sem na primer veliko poslušal Marizo, portugalsko pevko fada. V Križankah sem šel na njen koncert in prevzela sta me njeno gibanje in ples na odru. Nekaj teh elementov sem uporabil pri študiju predstave. Na poti po gozdu mi je naproti prišla neka gospa, ustavila se je, me gledala, ko sem govoril, plesal, se klanjal … Zagotovo se je ustrašila, saj je mislila, da je naletela na kakšnega norca.

Foto: Andraž Purg in osebni arhiv

Celoten intervju lahko preberete v tiskani izdaji, ki je izšla 28. decembra.