Arhiv NTRC

Sladkogorska cerkev je pomemben baročni spomenik državnega pomena, hkrati je znana in priljubljena romarska cerkev. Marja Lorenčak Kiker, ki izvira iz Lemberga, že nekaj časa pa živi v Združenih državah Amerike, je pojasnila, da je ta cerkev v umetnostnozgodovinski stroki ena od vodilnih baročnih arhitektur na Štajerskem, zgled je bila tudi za druge sakralne spomenike. Zaradi arhitekturnih posebnosti, ki so se najprej uveljavile na Sladki Gori, se je v strokovni literaturi uveljavil izraz »gradbeni tip sladkogorska skupina«. »Ta izraz je uvedel prof. dr. Nace Šumi, saj je na Sladki Gori prepoznal pomembne oblikovne novosti domačega, torej štajerskega izvora, ki niso posledica avstrijskega vpliva.«

Celoten cerkveni strop je delo ljubljanskega baročnega slikarja Franca Jelovška, ki je s temi slikami dosegel vrh v svojem umetniškem opusu. Za razliko od upodabljanja herojskih figur in zamaknjenosti svetniških pogledov, ki jih je narekoval baročni čas, je Jelovšek svojim likom vdahnil domačnost. Avtorica knjige je pojasnila, da je omenjeni slikar figuram nadel prijazen in topel obraz, ki v verniku ne vzbuja strahu, temveč ljubezen, vero in upanje. S tem se je približal človeku in njegovi krajini. »Takšna je med drugim freska Marije z Jezusom v naročju tik pod korom pri vhodu v cerkev, na kateri oba udobno sedita na oblaku, sta nasmejana ter pozdravljata vsakega, ki vstopi v njun hram.«

Odkrivala pomen prizorov

Marja Lorenčak Kiker je o Sladki Gori prvič pisala v svoji diplomski nalogi, ko se je spoznala s temeljno literaturo o tamkajšnji cerkvi. Ko je pripravljala svežo knjigo, je podatke o freskah, kipih in arhitekturi črpala tudi iz del uglednih umetnostnih zgodovinarjev in nekaterih drugih piscev. Pomemben vir podatkov sta bila župnijska kronika ter zbornik o Sladki Gori. Dragocene informacije je našla v Svetem pismu, ko je pripravljala razlage svetniških življenj, pa je primerjala različne vire literature, predvsem tiste, ki so dosegljivi v digitalnih knjižnicah.

Pojasnila je, da je veliko pozornosti namenila raziskovanju podrobnosti prizorov, upodobljenih v cerkvi. »Pri tem se mi je odkrilo tisto, česar prej nisem takoj prepoznala. Da so ta mogočna predstavitev čaščenja Marije Kraljice in nešteta uslišanja Matere božje močno povezana s svetniki zavetniki na oltarjih. Ti so tam zato, da tvorijo trden most med verniki, Marijo in nebesi. Teološko-duhovna vsebina je prepletena z eno samo ljubeznijo do Marije. Še slikar Franc Jelovšek je naslikal svoj portret z gorečim Marijinim srcem v roki ter napisal, da je srce in slikarsko delo daroval Materi božji.«

Priljubljeno zbirališče romarjev

V sladkogorski kroniki je ohranjen zapis, da so ljudje na Sladki Gori nekaj našli, da se je nekaj zgodilo. Kaj so našli, ne ve nihče, po prepričanju Marje Lorenčak Kiker pa je bilo to odkritje zagotovo nekaj velikega. Ko so ljudje to slišali, so namreč iz vseh koncev nekdanje monarhije začeli romati v kraj, kjer je stala stara cerkev svete Marjete. »To se je zgodilo leta 1738 in od takrat je k cerkvi romalo na tisoče in tisoče ljudi, Sladka Gora je postala romarski kraj. Na tem mestu so se dogajala mnoga uslišanja, ki so jih duhovniki vestno zapisovali takoj, ko je kdo sporočil, da je bil kdo uslišan,« je pojasnila umetnostna zgodovinarka. Ker je bila stara gotska cerkev pretesna, so zgradili novo, Marijino. Novo božjepotno cerkev je 25. julija 1754 posvetil goriški nadškof Karel Mihael Attems kot cerkev svete Marjete Čudodelne Matere božje in svete Marjete Antiohijske.

Marja Lorenčak Kiker je poudarila, da ta baročna cerkev še zdaleč nima le duhovne in umetniške vrednosti. Po njenih besedah danes predstavlja kulturno identiteto kraja, povezuje ljudi ter spleta vezi med preteklim, sedanjim in prihodnjim življenjem. Župnija Sladka Gora je ob 270-letnici posvetitve te sakralne stavbe obnovila cerkveno obzidje, na novo so bile zgrajene še dvojne stopnice. (Foto: Štajerski val)