Kaskaderski podvigi pri reševanju umetnin
Kilometri po lestvi do cerkvenih stropov, bolečine v vratu in ramah, padec v globino … Zraven pa seznam izjemnih restavratorskih in konservatorskih dosežkov ter dragocenih odkritij kulturnoumetniških spomenikov. To je delček zanimive in bogate ustvarjalne poti Viktorja Povšeta, akademskega slikarja in konservatorja, ki je nedavno praznoval 90. rojstni dan. Ob jubileju so njegovi bližnji in prijatelji pripravili razstavo v Galeriji Kvartirna hiša, ki jo vodi Turistično in kulturno društvo Celje. Na fotografijah so predstavljeni njegovi najbolj odmevni projekti v Celju, ob čemer je mogoče spoznati tudi njegovo slikarsko ustvarjalno plat. A to je le delček njegovega bogatega opusa, saj je delal po vsej Sloveniji in tudi na tujem. Razstava bo na ogled do konca julija. Voden ogled razstave bo še 6. julija ob 17. uri ter 8. in 29. julija ob 10. uri.
Slavljenec, ki mu leta očitno ne pridejo do živega, je na odprtju obudil spomin na nekatere celjske projekte in dodal tudi kakšno anekdoto. Na primer o tem, kako je kip Marije šestkrat »slekel«, da je odstranil vse kasneje nanesene barve. Gre za kamnit kip Pieta, ki stoji v gotski kapeli Žalostne Matere božje v celjski cerkvi sv. Danijela, današnji stolnici, in velja za enega najlepših tovrstnih upodobitev Marije in Jezusa. Za odstranjevanje barvnih plasti je Povše porabil kar sedemsto ur.
Na glavo v globino
Odkrivanje gotskih fresk v tej kapeli velja za Povšetov najljubši in največji projekt v Celju. Delati je začel leta 1968. »Ko sem se vzpenjal po železni lestvi pod strop kapele, sem naredil tudi po 40 km, posledice napornega dela pa so bile hude bolečine v rami in vratu. Dobil sem kar nekaj injekcij, stiskal sem zobe in uspel rešiti freske, za katere so predhodniki menili, da se jih ne da rešiti. Opat Friderik Kolšek je takrat prosil še mene, naj pogledam, in po dveh urah sem mu sporočil, da se jih bo dalo rešiti, a da bo šlo bolj počasi. Bil je zelo vesel,« je povedal Povše. Freske je bilo treba najprej utrditi in povezati s podlago, šele nato je lahko začel odkrivati stenske slikarije. Sam je izdelal ne le nov način odkrivanja poslikav, ampak tudi za to primerno orodje.
Da je imel v življenju tudi kar nekaj sreče, kaže anekdota, kako je padel z gradbenega odra. Ta je bil urejen samo na polovici cerkve in na koncu odra bi morala biti ograja, a je ni bilo. Povšetu je naenkrat zmanjkalo tal pod nogami in z glavo navzdol je letel proti tlom in večnosti, kot je sam dejal. »S stropa je vodila jeklena vrv, ki je držala večno lučko, zagrabil sem se zanjo in me je zadržala.«
Dragoceno znanje iz tujine
Njegova hči, umetnostna zgodovinarka Darja Povše, je na odprtju povzela očetovo življenjsko in poklicno pot. Ta je lepo opisana tudi v raziskovalni nalogi, ki so jo leta 2020 pod mentorstvom Povšetove pripravili dijaki Šolskega centra Celje.
Povše se je rodil 18. junija 1933 v Podturnu pri Dolenjskih Toplicah. Že v gimnaziji v Novem mestu so opazili njegovo likovno nadarjenost in njegov učitelj risanja Vladimir Lamut ga je navdušil za slikarsko akademijo v Ljubljani. Mirko Šubic, ki ga je v zadnjem letniku poučeval o pomenu konservatorstva in ohranjanja dediščine, ga je navdušil za to delo. Povše je že takrat delal v ateljeju republiškega zavoda za spomeniško varstvo in je pred koncem študija dobil službo v novem medobčinskem zavodu za spomeniško varstvo v Kostanjevici na Krki. A ko so bili leta 1963 ukinjeni okraji, je bilo ukinjeno tudi njegovo delovno mesto. Tisto leto je dobil štipendijo Prešernovega sklada za študij konservatorstva v tujini. Študiral je v Moskvi in Peterburgu ter kasneje še na Poljskem in Češkem. »Po koncu študija v Rusiji so mi rekli, da mi ponujajo stanovanje in počitniško hiško po moji izbiri. A sem presodil, da me bolj potrebujejo doma, in sem se vrnil.«
V tujini se je seznanil z osnovnim načelom kasnejšega dela, in sicer da je treba umetnino reševati z materiali, ki so bili uporabljeni v njej, ali z materiali, ki imajo sorodne lastnosti.
Foto: Andraž Purg
Več v tiskani izdaji, ki je izšla 29. junija.
