Ježkov nagrajenec je bil navdušen
Da znajo mladi navduševati s svojo ustvarjalnostjo in z odličnimi izdelki, smo že večkrat z zadovoljstvom zapisali. Tokrat je širšo pozornost in številne pohvale v slovenskem prostoru vzbudil videospot Tista zakartana ura. Konec oktobra je doživel premiero v nedeljskem popoldnevu RTV Slovenija ob podelitvi letošnje Ježkove nagrade. Spot je predstavil nagrajenec, glasbenik, pesnik, skladatelj in kantavtor Vlado Kreslin. Pesem, ki temelji na resničnih dogodkih, povezanih s Kreslinovo družino, je izšla že lani, odslej jo dopolnjuje še videospot, ki je nekaj posebnega, saj je nastal kot maturitetna naloga dveh dijakov Srednje šole za strojništvo, mehatroniko in medije Šolskega centra Celje.

»Ne vem, če bi se danes še upal lotiti česa takšnega,« priznava scenarist in režiser spota Vid Palčnik, trenutno študent politologije na FDV. A ob tem ne skriva zadovoljstva, da je po vsem vloženem trudu in kljub številnim težavam nastal kakovosten izdelek, ki se ga ne bi sramovale niti profesionalne ekipe.
Povezava glasbe in filma
Kot dijak medijske šole je moral za maturo pripraviti tudi medijski izdelek. S sošolcem Gašperjem Lokoškom, ki zdaj študira na IAM v Ljubljani (Inštitut in akademija za multimedije), sta se odločila, da bosta posnela videospot. Gašper, ki je že prej imel izkušnje s snemanjem videospotov, je postal direktor fotografije, Vid pa režiser in scenarist. Nato sta tuhtala, kaj bi posnela. Vid se ukvarja tudi z glasbo in poje v tričlanski zasedbi Šansonet, ki izvaja šansone domačih in tujih avtorjev. »Mislim, da smo najmlajša zasedba, ki se ukvarja samo s šansonom. Ljudje večine skladb sploh ne poznajo, zlasti mladi. Smo na nek način preroki, ki prinašamo ljudem te melodije …« pravi sogovornik, ki ima med domačimi avtorji najraje Iztoka Mlakarja. Poslušal ga je že v otroštvu in ga zna tudi sam odlično interpretirati. Med ostalimi izvajalci ima najraje Vlada Kreslina, zato sta se z Gašperjem odločila, da mu napišeta prošnjo, ali lahko posnameta spot za njegovo pesem Tista zakartana ura. »Poslušalci na Kreslinovih koncertih so v tistem času objavljali posnetke te skladbe, ki še ni bila uradno izdana. Zvenela je zelo zanimivo, tudi zgodba se je zdela zelo filmska,« se spominja Vid. »Kreslinov odgovor je prišel v nekaj minutah, kar je bilo res neverjetno. Pri takšnih izvajalcih si predstavljaš, da te kot dijaka ne bodo jemali resno, a Vlado je bil ves čas zelo dostopen. Z veseljem nama je odstopil to pesem za najine namene. Mogoče niti sam ni računal, da bo nastalo kaj resnega,« se danes smeji Vid Palčnik, ki je v času ustvarjanja navezal tesnejše stike z avtorjem pesmi, saj je bilo dogovarjanja kar veliko. Na začetku mu je Kreslin pojasnil ozadje pesmi, nato mu je Vid sproti pošiljal predloge za scenarij, da bi bil izdelek v zadovoljstvo vseh.
Ura Kreslinovega dedka
»Super so naredili,« je na vprašanje, kakšen se mu zdi spot, odgovoril Vlado Kreslin. V nasprotnem primeru ga zagotovo ne bi predvajali na televiziji … Povedal je, da se mu pogosto dogaja, da ga kličejo mladi. Ve, da bodo drugače naredili nek izdelek in da po svoje tvega, ko jim zaupa ustvarjanje, saj ne ve, kaj bo nastalo. A tovrstnega sodelovanja je vesel, saj se je že večkrat izkazalo kot zelo uspešno. Nekateri mladi ustvarjalci so na ta način postali tudi del njegove ekipe. Tudi o Vidu je povedal same pohvale. »Nisem se vmešaval v njegovo delo. Sproti mi je pošiljal, kar je delal, nekajkrat sem šel na snemanje in rezultat je krasen.« Najprej je mladim seveda pojasnil ozadje zgodbe v pesmi: »Pri vaškem urarju v Beltincih je bila ta ura 70 let v predalu, ne vemo, zakaj. Konec 80. let jo je moj oče odkupil, saj mu je urar povedal, da je to bila ura njegovega očeta, torej mojega dedka. Prinesel jo je s soške fronte, kjer se je boril kot avstroogrski oficir. Ob vrnitvi domov jo je v svoji gostilni zakartal. Tisti, ki jo je dobil, jo je očitno prinesel k urarju. Ne vemo, ali jo je zastavil, prodal …, ura je bila desetletja v predalu, dokler je oče ni odkupil.« Muzej v Kobaridu zdaj raziskuje izvor ure, zato zgodba očitno še ni čisto končana.
Foto: Ana Črešnar
Preberite več v Novem tedniku