Arhiv NTRC

Glasovanje v 730 šolah in vrtcih po Sloveniji je pokazalo, da večina zaposlenih podpira splošno stavko, napovedano za 9. marec. Od več kot 40 tisoč zaposlenih, ki se jih je udeležilo glasovanja, jih je za stavko glasovalo več kot 37 tisoč, med njimi tudi tisti, ki niso člani Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz). Glavni stavkovni odbor vodi Jelka Velički, učiteljica iz Velenja, ki meni, da napoved stavke ni samo odziv na znatna zvišanja plač v nekaterih delih javnega sektorja, ampak gre za večletne zahteve zaposlenih v vzgoji in izobraževanju, ki jih je vlada zavračala in se zanje ni zmenila. »Upamo, da je časa še dovolj, če sta volja in pripravljenost, bi marsikatero stavkovno zahtevo bilo mogoče urediti,« je prepričana in poudarja predvsem dve stavkovni zahtevi. »Želimo plačilo povečanih delovnih obremenitev, predvsem pa ovrednotenje tveganj za zdravje v času epidemije, in sicer za vse zaposlene v vzgoji in izobraževanju, ki jim to pripada. Druga zahteva je zvišanje plač tako strokovnim delavkam kot administrativnemu, tehničnemu in računovodskemu osebju v vrtcih in šolah glede na že dogovorjena zvišanja plač drugim poklicnim skupinam v javnem sektorju,« povzema sogovornica stavkovne zahteve in poudarja, da so v zadnjih petih letih plače zaposlenih v vzgoji in izobraževanju naraščale trikrat počasneje kot v nekaterih drugih dejavnostih, kot sta na primer vojska ali policija. »Vlada nas je namenoma spregledala. Zato bomo pri teh zahtevah vztrajali, saj ne zahtevamo več kot drugi, ampak toliko, kot so dobili drugi.«

Ne le za višjo plačo, za dostojanstvo

V zdravstvenih domovih, bolnišnicah, socialnovarstvenih zavodih, centrih za socialno delo in lekarnah so stavkali, potem ko sindikati zdravstva in socialnega varstva na pogajanjih z ministrstvom za zdravje niso dosegli napredka. Stavkajoči želijo pošteno plačilo za pošteno opravljeno delo. Ob tem ves čas poudarjajo, da ne gre zgolj za plače, želijo si, da bi po letih usklajevanj vendarle dosegli dogovor o določitvi standardov in normativov.

Predstavnik sindikata zdravstva in socialnega varstva v Splošni bolnišnici Celje Matej Velenšek je dejal, da je bil osnovni povod za tokratno stavko zaposlenih ignorantski odnos vlade, ki je zavlačevala nadaljevanje pogajanj, ki so se začela že avgusta lani. »Sredi novembra smo nato sprejeli dogovor in zaposlenim pretežno v zdravstveni negi so se nekoliko popravile plače, povišali so se jim plačni razredi. Dogovor za dvig plač se je nanašal predvsem na kadre, ki so takrat množično odhajali iz bolnišnic na osnovno raven ali v druge dejavnosti. V tem dogovoru smo zapisali tudi, da bomo pogajanja za druge poklicne strukture v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva nadaljevali 15. januarja,« je sindikalno dogajanje v drugi polovici lanskega leta strnil Velenšek.

Sindikati so že deset dni pred dogovorjenim rokom vlado pozvali k predstavitvi izhodišč za nadaljevanje pogajanj, a so se vladni predstavniki ves čas izgovarjali na epidemijo. »Ta uradno sploh ni bila razglašena. Okužb je bilo res veliko in vsi zaposleni so delali v izjemno težkih razmerah, ob čemer niso prejemali dodatkov, ker epidemije uradno ni bilo,« je še poudaril sogovornik.

Z zamudo in norčavo

Vlada je nato izhodišča za nadaljevane pogajanj sprejela z zamudo, konec januarja. A je s tem sindikate le še dodatno razjezila, pove predstavnik sindikata zdravstva in socialnega varstva v Splošni bolnišnici Celje. »V teh izhodiščih je bilo predvidenih pet milijonov evrov za vse kadre, pri čemer je vlada vmes sprejela izhodišča za pogajanje z zdravniki in zobozdravniki, ki jih je precej manj kot nas, a so njihova izhodišča vredna 113 milijonov evrov. Na podlagi tega smo zahtevali podobna izhodišča in dvig plač.«

Hkrati so sindikati že pripravili nasprotni predlog. Kot poudarja Velenšek, ne zahtevajo šest plačilnih razredov višje izhodiščne plače, predvsem si želijo nadaljevanje lani začetih pogajanj. Ob tem želijo, da so drugi zaposleni obravnavani enako kot tisti v zdravstveni negi, ki so bili zvišanja plač deležni po dogovoru novembra lani. »Že takrat smo se zavedali, da so se s tem naredila velika nesorazmerja, tako smo se že takrat dogovorili, da bomo poiskali dogovor, kako jih odpraviti.« Poleg ukinitve plačnih nesorazmerij si sindikati že leta prizadevajo za sprejem standardov in normativov.

TATJANA CVIRN, LEA KOMERIČKI KOTNIK, Foto: Andraž Purg - GrupA

Država zapravlja denar, ki ga nima

Dogovor, ki ga je vlada sklenila z zdravniki, ko je dovolila, da bodo njihove plače poskočile za najmanj šest razredov, je po prepričanju red. prof. dr. Maksa Tajnikarja z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani ena njenih največjih ekonomskih napak. Nobeno presenečenje ni, da se po takšnem popravku zdravniških plač podobne zahteve širijo v druge dele javnega sektorja, pravi sogovornik. In dodaja: »To zahteva denar, ki ga naša država preprosto nima.«

Tajnikar je pojasnil, da je bil popravek plač pri medicinskih sestrah lani decembra upravičen. Z denarjem je bilo treba nagraditi njihov trud, saj so bile zaradi epidemije koronavirusa razmere res slabe. Zadnji dogovor z zdravniki po njegovem mnenju ni upravičen. »Že rast njihovih plač v letu 2020 je kazala na precejšnje prekoračenje. Zato je bilo pričakovano, da se bo vsak nadaljnji popravek zdravniških plač kot plaz razširil v druge dele javnega sektorja.«

Delavci so se v preteklosti pogajali za to, da bi bile njihove plače višje za odstotek ali dva. Medtem ko je zdravnikom uspelo doseči ogromno povišico.

Povišanje plač zdravnikov znese 113,5 milijona evrov na leto. Nepredstavljivo je, da je najnižje povečanje njihovih plač kar 23-odstotno. Pri vsem tem se moramo zavedati, da ta težava izvira že iz leta 2020. Takrat so se dogajale stvari, na katere smo bili v javnosti premalo pozorni. Plače v zdravstvu so takrat poskočile do 17,7 odstotka, medtem ko so v zasebnem oz. tržnem sektorju narasle za 3,8 odstotka. Že povišanje za 3,8 odstotka je bilo nenavadno, glede na to, da se je v letu 2020 naš bruto domači proizvod v primerjavi z letom prej znižal za 4,2 odstotka. Poskok plač v zdravstvu je presegel vse okvire. Za povišice plač v zdravstvu je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) iz svoje blagajne namenil le del denarja. Ta blagajna je namreč zmogla le kakšno šestodstotno povišanje plač. Preostanek, vreden 200 milijonov evrov, je država plačala iz proračuna, pri katerem je primanjkljaj že tako znašal 3,5 milijarde evrov.

Od kod država jemlje denar, da lahko eni skupini delavcev tako izdatno dvigne plače?

Država za plačilo višjih plač namenja denar, za katerega najame posojilo v tujini. Ne vem, ali se zdravniki zavedajo, da bodo njihova povišanja plač zelo verjetno plačevali še njihovi otroci in vnuki. Državni proračun je bil v letih 2020 in 2021 v rdečih številkah, leta 2020 je primanjkljaj znašal 3,5 milijarde evrov in leta 2021 skoraj tri milijarde evrov. Ker govorimo o zdravstvu, bi moral biti denar za povišanje plač v blagajni ZZZS. Ta blagajna je imela v letih 2020 in 2021 izgubo, večdesetmilijonska izguba je predvidena tudi v načrtu za letos. To pomeni, da denarja za višje plače ni. Ker se ZZZS ne more zadolževati, se zadolžuje država. Naš dolg izjemno narašča in skrajno ogroža Slovence ter slovensko gospodarstvo.

TINA STRMČNIK

Preberite več v Novem tedniku