Profimedia

Evropa stoji na pragu nove dobe, kjer digitalna orodja niso več zgolj domena inženirjev, temveč postajajo vsakdanji spremljevalec gospodinjstev in podjetij.

Podatki, ki jih je decembra 2025 predstavil evropski statistični urad Eurostat, kažejo, da je orodja generativne umetne inteligence (UI) uporabila skoraj tretjina, natančneje 32,7 odstotka prebivalcev Evropske unije.

Slovenija se s 37,6-odstotno uporabo uvršča v zgornjo polovico evropske lestvice in tako presega povprečje EU.

Razkorak med domom in službo

Medtem ko so slovenski uporabniki tehnologijo hitro posvojili, se to dogaja predvsem v zasebni sferi. Podatki Eurostata kažejo, da je dobrih 31 odstotkov Slovencev UI uporabljalo zasebno, denimo za zabavo, iskanje informacij ali hobije.

Še bolj izrazito sliko kažejo domači podatki. Raziskava Centra za družboslovno informatiko (FDV) navaja celo višje številke od evropskih in ugotavlja, da je orodja umetne inteligence uporabilo kar 48 odstotkov odraslih uporabnikov interneta.

Vendar pa Statistični urad (SURS) opozarja na velik razkorak v namenu uporabe: medtem ko kar 83 odstotkov uporabnikov ta orodja uporablja za zasebne namene, jih za službene uporablja le 41 odstotkov. To nesorazmerje potrjuje tezo, da so posamezniki na digitalno prihodnost pripravljeni, procesi v podjetjih pa ne.

Slika se namreč spremeni, ko pogledamo v pisarne: v službene procese je umetno inteligenco vključilo le dobrih 15 odstotkov vseh Slovencev (po metodologiji Eurostata). To nakazuje, da organizacijsko okolje v Sloveniji ne dohaja digitalne pismenosti in radovednosti prebivalstva.

Severni model: Zaupanje in državna vzpodbuda

Za razumevanje sistemskega zaostanka je smiselna primerjava s Skandinavijo. Danska, kjer orodja umetne inteligence uporablja skoraj polovica vseh prebivalcev (48,4 odstotka), svojega uspeha ne gradi le na tehnologiji, temveč na družbenih temeljih.

Profimedia

Prvi temelj je kultura zaupanja. Finci so denimo razvili pobudo »MyData«, kjer imajo državljani popoln nadzor nad svojimi osebnimi podatki, kar zmanjšuje strah pred zlorabami.

Poročilo tehnološkega podjetja Solita razkriva zanimiv podatek: 66 odstotkov Dancev umetne inteligence ne uporablja zato, da bi delali hitreje, ampak da bi delali bolje in bolj kakovostno.

Razlika je tudi v organizacijski kulturi. V danskih in švedskih podjetjih so hierarhije ploske, vodstva pa zaposlene spodbujajo k eksperimentiranju brez strahu pred napakami. V takem okolju zaposleni ne čakajo na navodila, ampak sami iščejo načine, kako z novimi orodji delo opraviti lažje. Pri nas togi sistemi pogosto dušijo pobude, ki prihajajo od spodaj navzgor.

Tretji temelj so konkretni državni ukrepi. Danska država aktivno pomaga manjšim podjetjem s sistemom »digitalnih vavčerjev« – gre za finančno pomoč, s katero lahko podjetje najame strokovnjaka za uvedbo novih tehnologij.

Prav tako so vzpostavili »testna okolja« (ang. sandboxes). To so varna območja, kjer lahko podjetja preizkušajo inovacije na javnih podatkih, ne da bi kršila stroga pravila. Rezultat je očiten: Danska dosega 90-odstotni indeks digitalne intenzivnosti, medtem ko Slovenija s 67 odstotki zaostaja za najboljšimi.

Produktivnost ne raste dovolj hitro

Tehnološki zaostanek ima neposredne posledice za gospodarstvo. Zaradi staranja prebivalstva in krčenja delovne sile je večja učinkovitost nujna za ohranitev standarda. Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) poroča, da je slovenska produktivnost v letih 2023 in 2024 dosegla 85 odstotkov povprečja EU, vendar se približevanje najboljšim ustavlja.

Ekonomisti ta pojav pojasnjujejo z »učinkom J-krivulje«. To pomeni, da produktivnost ob uvedbi nove tehnologije sprva pogosto upade, saj proces učenja in prilagajanja organizacije zahteva čas. Šele nato sledi strma rast.

Medtem ko je Danska v letu 2024 že beležila 2,9-odstotno rast produktivnosti, je Slovenija beležila le 0,8-odstotno rast.

Napovedi za prihodnost so tesno vezane na hitrost digitalizacije. OECD za leto 2025 Sloveniji napoveduje 0,9-odstotno rast BDP, v letu 2026 pa naj bi se ta pospešila na 2,3 odstotka.

A to bo mogoče doseči le, če bo tehnologija nadomestila manjkajoče delavce. Trenutno umetno inteligenco uporablja le 22 odstotkov vseh slovenskih podjetij, pri čemer je delež pri malih in srednjih podjetjih zaskrbljujoče nizek – le 18 odstotkov. 

Od klepetalnikov do samostojnih pomočnikov

Za pravi napredek ni dovolj le uporaba orodij, kot je ChatGPT, za pisanje e-pošte. Ključen je prehod k naprednejšim rešitvam. Evropsko podjetje Mistral AI s platformo Le Chat Enterprise na primer uvaja koncept »agentov«.

To niso ljudje, ampak napredni računalniški programi, povezani s poslovnimi sistemi, ki lahko samostojno opravljajo naloge.

Profimedia

Takšni »agenti« lahko sami preberejo povpraševanje stranke, preverijo zalogo v skladišču in pripravijo osnutek ponudbe, s čimer zaposlene razbremenijo administrativnega dela.

Mistralova tehnologija deluje po principu »mešanice strokovnjakov« (ang. Mixture of Experts). Namesto enega ogromnega modela, ki rešuje vse, sistem uporabi več manjših, specializiranih delov, kar je energetsko bolj učinkovito.

»Limona« za šolski sistem

V Sloveniji strokovnjaki opozarjajo tudi na sistemske težave v izobraževanju. Na konferenci Informacijska družba 2025 je bila podeljena satirična nagrada »informacijska limona« za odločitev, da računalništvo in informatika ne postaneta obvezna predmeta v osnovnih šolah.

Jure Klobčar

Mladi sicer množično uporabljajo orodja UI – med dijaki in študenti delež dosega 90 odstotkov – vendar pogosto ne razumejo, kako ta orodja v resnici delujejo. Brez razumevanja ozadja ostajajo le pasivni uporabniki.

Pomanjkanje znanja prinaša tveganja, med drugim napačno razumevanje delovanja umetne inteligence. Ljudje programom pogosto pripisujejo človeške lastnosti, kot sta empatija ali razsodnost.

Ena izmed nevarnosti je uporaba UI kot nadomestka za psihološko pomoč. Ker jezikovni model deluje zgolj na statistični verjetnosti, v takih primerih deluje kot »odmevna komora« – zgolj potrjuje tisto, kar uporabnik želi slišati, ali pa generira splošne fraze brez strokovne teže.

Profimedia

Trenutni razkorak med visoko zasebno rabo in zadržanostjo v podjetjih odpira neprijetno strateško dilemo. Ali Slovenija tvega, da postane družba pasivnih uporabnikov tehnologije, ki digitalna orodja sicer množično posvaja za zabavo in lažja opravila, ustavi pa se pri ustvarjanju dejanske dodane vrednosti?

Ob neizprosnih demografskih trendih, ki bodo zahtevali bistveno višjo produktivnost, ostaja negotovo, ali lahko zgolj individualna radovednost posameznikov dolgoročno kompenzira togost organizacijskih procesov in šolskega sistema.

Ključno vprašanje prihodnjih let zato morda ni, ali bomo umetno inteligenco uporabljali, temveč kakšna bo naša vloga v novi delitvi kart: bomo v globalni verigi ostali le naročniki tujih rešitev ali pa bomo tehnologijo sposobni integrirati v jedro svojega razvoja?

O avtorju

Žan Urbanija

• zan.urbanija@svet24.si
• svet24.si/