Arhiv NTRC

Ste vedeli, da se Slovenija z več kot tri tisoč cerkvami in kapelicami uvršča v evropski vrh po številu sakralnih stavb na prebivalca? Skoraj ni vasice ali hribčka v Sloveniji brez cerkve, prav tako so po njej posejani številni samostani in kapelice.

Anketa statističnega urada o tujih turistih v letu 2021/22 kaže, da so najpomembnejši motivi za obisk Slovenije naravne lepote, osebna varnost med bivanjem ter rekreativne dejavnosti. Romanja in drugi verski razlogi v anketi o tujih turistih niso bili neposredno opredeljeni. »Čeprav anketa verske vsebine ne zaznava kot pomembnega motiva za obisk naše države, je obisk romarskih središč oziroma verskih dejavnosti zagotovo motiv obiska za nekatere turiste,« so sporočili iz Slovenske turistične organizacije in dodali, da pri verskem turizmu izstopata dva vidika. Prvi je kulturna in zgodovinska dediščina s sakralnimi stavbami, kot so cerkve, kapelice, znamenja in samostani. V drugo skupino sodi nesnovna kulturna dediščina, kot so običaji in predstavitve ob verskih praznikih, kulinarika, skratka verska tradicija, ki se prenaša iz roda v rod. Vedno bolj pomembne so tudi slovenske in čezmejne romarske poti.

Vedno bolj priljubljene romarske poti

Na splošno Slovenska turistična organizacija ocenjuje, da je verski turizem v porastu in gre z roko v roki z večjim zanimanjem za pohodništvo po romarskih poteh. »Turisti s pomočjo meditacije, odklopa od vsakdanje rutine in digitalnega stresa iščejo način za sprostitev in umiritev. K priljubljenosti so prispevale tudi zelo znane svetovne poti, na primer El Camino de Santiago de Compostela.«

Tudi romarske poti v Sloveniji so vedno bolj urejene in primerno označene, na voljo so romarske knjižice in ponekod urejene možnosti prenočevanja. V Sloveniji je 40 romarskih poti. 11 je evropskih, dve sta veliki kulturni evropski poti, in sicer romarska pot priljubljenega svetnika Martina Tourskega in bolj znana Jakobova pot.

Omenimo še dve romarski poti. Marijina romarska pot je del mednarodne istoimenske kulturne romarske poti, ki vodi iz Čenstohove na Poljskem prek Levoče na Slovaškem do Mariazella v Avstriji. Skozi Gradec pelje v Slovenijo in se nadaljuje v Hrvaško. Pot je dolga 409 km v Sloveniji in 393 km na Hrvaškem. Namenjena je romarjem, pohodnikom, ljubiteljem narave in kulturne dediščine ter vsem tistim, ki želijo spoznati neznane kraje. Skozi naše kraje gredo tri etape prve različice te poti, ki poteka od Trat na slovensko-avstrijski meji do Bistrice ob Sotli. Upravljavec poti je Kozjanski park.

Druga je Emina pot. Sveta Ema je prva slovenska svetnica (razglašena za svetnico leta 1938), ki je med ljudmi zaradi izredne dobrodelnosti priljubljena že stoletja. Emino romarsko pot označuje podoba krške stolnice z dvema zvonikoma, cilj romanja je njena grobnica v Krki na Koroškem. Pot vodi skozi kraje, ki so povezani z njenim življenjem in delom. Emina romarska pot, dolga približno 690 km, gre preko Koroške, Štajerske, Dolenjske in Gorenjske ter je povezana z istoimensko potjo v Avstriji. Na slovenskem delu Emine romarske poti je 48 točk, kjer pohodnik dobi žig poti za zbirko v romarski knjižici.

Kot gonilo razvoja

Iz Slovenske turistične organizacije so sporočili, da Strategija slovenskega turizma 2022–28 prepoznava številne neizkoriščene priložnosti na področju slovenske kulturne dediščine. »Številne kulturne stavbe so namreč zapuščene oziroma brez privlačnih vsebin. Na drugi strani prepoznavamo primere dobrih praks oživljanja in vključevanja kulturnih in sakralnih objektov v turizem. Takšna sta Žička kartuzija in samostan Mekinje v Kamniku. Izpostavimo lahko tudi cerkev sv. Duha na Javorci, ki je zaradi izjemno sporočilne in simbolne vrednosti prejemnica znaka evropske dediščine in je uvrščena na seznam najboljših zgledov evropskega povezovanja in vrednot.«

Turistična organizacija še dodaja, da verske stavbe lahko pozitivno prispevajo k blaginji in razvoju lokalnih skupnosti. »V gospodarskem smislu lahko njihov obisk krepi lokalni turizem in prispeva k rasti števila in razvoju turističnih namestitev, restavracij, trgovin s spominki in podobno, posledično tudi k večjemu številu delovnih mest v lokalni skupnosti. Turizem lahko spodbuja naložbe v infrastrukturo (npr. prometna infrastruktura) in razvoj storitev. Pomembna sta tudi kulturna obogatitev krajev, tako prek ohranjanja dediščine kot umetniških in kulturnih doživetij (npr. koncerti), ter vpliv na družabno življenje v kraju.«

Za Marijino vnebovzetje v Petrovče

V naši regiji so 15. avgusta že tradicionalno vse oči uprte v Petrovče, kjer stoji bazilika Matere božje, osrednje romarsko svetišče Škofije Celje. Papež Janez Pavel II. jo je v baziliko povzdignil leta 1984, medtem ko je od leta 2014 osrednje svetišče celjske škofije. Tudi letos se bo versko dogajanje začelo na predvečer praznika, v sredo zvečer, ko bodo večernice s sveto mašo, po kateri bo procesija z Marijinim kipom in lučkami po vasi. Osrednje dogajanje bo sledilo v četrtek, ko bo več maš.

»V Petrovčah živijo in delujejo dominikanci od leta 1965. Ko je papež našo cerkev razglasil za baziliko, nam je to prineslo nekaj obveznosti. Vedno moramo biti na voljo romarjem, ki jih sprejmemo in nagovorimo ter predstavimo našo bogato kulturno dediščino. Pred epidemijo nas je na leto obiskalo približno 30 avtobusov romarjev. Zdaj je obiskovalcev nekoliko manj,« je povedal pater Vanči Arzenšek in dodal, da se z občino dogovarjajo, da bi baziliko še bolj turistično promovirali in bi jo še bolj vključevali v turistično ponudbo. Turiste, ki jih obiščejo, povabijo k ogledu še drugih zanimivih turističnih točk. V baziliki jim obisk med drugim popestrijo z grenčico Kloštrske zeliščne kapljice, ki jo dela Arzenšek po 300 let starem dominikanskem receptu.

Dominikanci v Sloveniji

Na slovenska tla so dominikanci prišli že leta 1230, in sicer na Ptuj. Drugi dominikanski samostan so ustanovili v Novem kloštru pri Polzeli leta 1451. Njihova samostana sta delovala še pri sv. Trojici v Halozah in v Kopru. Cerkvene reforme habsburškega cesarja Jožefa II. so v letih 1782–87 ukinile vse dominikanske samostane na današnjem slovenskem ozemlju. Sto petdeset let po Jožefovih reformah so se spet vrnili v Slovenijo. Najprej leta 1965 v Žalec in leta 1975 še v Petrovče. »Zdaj delujemo le še tukaj, saj smo morali Žalec zapustiti zaradi pomanjkanja redovnikov. V Petrovčah sva trenutno dva, jaz in pater Drago Ferencek, ki je novo mašo imel lani,« pravi Arzenšek.

Med dominikanci in klasičnimi duhovniki

Glavna razlika je v načinu življenja. »Redovniki imamo zaobljube, ki jih uresničujemo tako, da imamo vse skupno, torej nimamo zasebne lastnine. Vse, kar imamo, pripada redu. Spadamo pod hrvaško dominikansko provinco. Naš provincial, torej predstojnik, prihaja iz Zagreba. Vsaka redovna hiša ima še svojega predstojnika. V Petrovčah sem to jaz.«

Še dve leti nazaj so v Petrovčah živele sestre dominikanke. A jih zdaj v Spodnji Savinjski dolini ni več. »K nam so prišle iz Italije. Najprej so bile nekaj let v Piranu. Ker tam ni bilo zanimanja za vstop v red, so se pred približno desetimi leti preselile k nam v Petrovče. Živele so v redovni hiši, ki jo imenujemo Dominikov dom. Pomagale so mi v župniji, molile so in živele v skladu s svojo dominikansko karizmo. Ker tukaj pri nas niso našle podmladka oziroma nobene somišljenice, ki bi se jim pridružila v skupnosti, so začele razmišljati, kako naprej. V duhu krčenja samostanskih skupnosti v Italiji in Franciji so se odločile, da bodo v Petrovčah zaprle samostan. Najstarejša, ki je bila stara že 90 let, je odšla v Benetke, druga v Rim in tretja v Neapelj.«

Članek si v celoti preberite v tiskani izdaji Novega tednika, 14. avgust 2024!