Deset korajžnih na pohod kljub nevihtam
Letošnji »april« se noče in noče posloviti. Ubogi kmetje, ki ne morejo posušiti sena! Novomeških članov Društva diabetikov pa vremenska napoved ne zadrži doma. Za sredo, 13. junija, je bila napoved taka, kot že nekaj dni, »popoldan plohe in nevihte«, mi pa dežnike v nahrbtnike in »hajd« po planu na pohod.
Deset korajžnih se nas je odpeljalo na Vinji vrh. Jeklene konjičke smo parkirali in se podali proti cerkvi Sv. Janeza Krstnika. Lepo je bilo hoditi po grebenu in opazovati lepo obdelane vinograde. Pogled se nam je razprostiral od Kočevskih hribov, Gorjancev do Sljemena nad Zagrebom na eni strani, na drugi pa škocjansko, šmarješko ter krško kotlino s Kumom, Lisco in Kopitnikom v ozadju. Istočasno pa smo spremljali gibanje nevihte, ki se je pomikala od Gač proti Gorjancem. Do polovice poti nam je bilo prizaneseno, da nismo rabili dežnikov, potem pa smo prišli prav do lepo urejene zidanice z nastreškom in ulila se je ploha. Malo smo kramljali, dež je ponehal, mi pa smo krenili z dežniki nazaj po isti poti.
Ker smo disciplinirani pohodniki in ne gremo po dvorišču brez soglasja lastnika, sem vprašala :»A gre lahko naša četica po vašem dvorišču na spodnjo pot?« »Seveda«, sta odgovorila lastnika, »če le lahko zadnjega ujamemo«, pa sem dejala »Seveda!«
Ko smo se lastniku približali, sem ugotovila, da sva stara znanca še iz službe, nato pa njegova soproga reče: »Ja Majda, saj midve sva pa tudi sodelavki« in stekel je kratek klepet ob kozarčku cvička, brez katerega se pa tudi nismo smeli posloviti.
Prej, kot smo prišli do avtomobilov, smo morali še enkrat za kratek čas vedriti pred eno zidanico. Po slabih dveh urah smo se vrnili na izhodišče, se dogovorili, da se pred zaključkom srečamo še na pikniku v Dolenjskih Toplicah, potem se bomo dva meseca sprehajali vsak po svoje, nato pa ponovno skupaj drugo sredo v septembru.
