50 let skupnega življenja – to je dolga doba. Pol stoletja! To se sliši veliko. A če vprašam svoje starše, bi rekla, da je minilo hitro. Bili so trenutki, ko sta si želela, da bi se ustavil čas. Bili so trenutki, ki so utonili v pozabo, in trenutki, ki ne izginejo nikdar. Prvi pogled, iskrice v očeh in strast, ki te zapelje. Ljubezen, to močno čustvo, ki premaga vse prepreke. Pomaga zoreti človeku, da postane boljši, da najde oporo in zavetje v partnerju. In to že 50 zlatih let. Sama jih ne bom nikoli doživela, zato cenim to, kar imata. Spoštujem ju, rada ju imam in jima želim predvsem zdravja, saj drugo že vse imata.

V otroštvu in mladosti sta bila moja starša vpeta v težko delo na kmetiji, odrekanje in pomoč družini z veliko otroki. Igrač nista poznala in sanje o »boljšem jutri« so zaživele ob pastirskem ognju. Prerasla sta mlada leta in se zaposlila: oče v Krškem, mati v Črnomlju, tovarni Beti, ki je danes več ni.

Oče Vlado je prišel na obisk v Črnomelj. Takrat še ni vedel, da bo tukaj tudi ostal. Nekdo reče, da je to usoda, nekdo, da je naključje. Kdo bi to vedel? A dejstvo je, da je pri bratu Ivanu srečal Milko. V Črnomelj se je vračal vedno znova. Njuna ljubezen je rasla in ju pripeljala pred matičarja, kjer sta si, zdaj že pred 50 leti, obljubila večno ljubezen in zvestobo.

Mladi Mirko se je dokončno preselil v Črnomelj in s svojo nevesto stanoval pri tašči. Po rojstvu prvega otroka, Vladke, sta se preselila v podnajemniško stanovanje. Polna načrtov in veselja sta pričakovala drugega otroka. Rodil se jima je sin Darko. Stanovanje je postalo premajhno in ob večerih, ko sta otroka spala, sta kovala načrte o lastnem domu. Na pomoč je priskočil stari ata in dal hčeri zemljo, na kateri naj bi stala njuna hiša. Oče je kupil prvo lopato, prvi kramp. Z mamo sta se zagrizla v »obrov« in postavila temelje za svojo hišo. Zvečer sta bila utrujena, roke so bile žuljave, a naprej so ju gnale sanje o novem domu. Delo je bilo težaško. Pomagali so prijatelji in sorodniki. Končno smo se vselili v novo hišo.

Živeli smo skromno, a bilo je veliko smeha, razumevanja in podpore, tudi takrat, ko sva se z bratom odločila za študij: Darko je odšel v Maribor, sama sem odšla v Ljubljano. Dohodki mojih staršev so bili majhni, a omogočila sta nama, da se izšolava za poklic, ki sva ga izbrala sama.

Z bratom sva si ustvarila družini in postala sta stara starša vnukom: Petri, Sabini in Roku. V hišo je prišla bolezen, saj je mama zbolela. Očeta je njena bolezen zelo prizadela. Vsi skupaj smo ji stali ob strani in jo bodrili. Mama je premagala bolezen in z optimizmom smo se odpravili naprej. Rodila sta se še dva vnuka – Sašo in Beni.

Leta 2003 je oče hudo zbolel. Takrat je bila mama tista, ki je skrbela za očeta, ga bodrila in vzpodbujala. Mamina močna volja do življenja je prešla na očeta, da je premagal svojo bolezen. Res je, da je ni popolnoma premagal, a spet se je postavi na noge, lahko je poskrbel sam zase in se podal na sprehod. Na začetku je bilo to le nekaj korakov, a čez čas so bili le-ti vedno daljši.

Rada se vračata v Pišece, v hišo očetovega otroštva, se družita s sorodniki, s prijatelji. Z njimi zapojeta, tu in tam zaplešeta, oče pa še vedno rad pove kakšen vic.

A najraje sta doma. Nekoč je bila njuna hiša edina na ulici. Imela sta krasen pogled na zelene travnike, ki so se raztezali do gozda v daljavi. Sedaj so tu zrasle nove hiše, dobila sta nove, prijetne sosede.

Njuna jesen življenja poteka mirno. Skrb za hišo je prevzel Darko z Mileno, Sašo in Rok pa skrbita, da jima ni dolgčas.

Življenje gre naprej, leta se vrtijo, vsako leto je številka višja. Na lepe trenutke, tudi tiste iz otroštva in mladosti, se oče rad spominja in z žarečimi očmi o njih pripoveduje. »Veš, takrat ni bilo tako,« rad reče. Pogled mu odtava. Vem, da je v mislih s svojimi bližnjimi, ki so daleč ali jih več ni, a so bili del njegovega življenja. Zamahne z roko, češ – kje je že to. Res je, daleč je že to. Spomini ostanejo in lepo je, če jih deliš z drugimi. Ob pripovedovanju njegovih anekdot iz življenja ga vidim pred seboj: postavnega, črnega in navihanega fanta. Mama naju tiho posluša. Tudi sama se izgubi v spominih in jih znova podoživi.

V 50 letih skupnega življenja je veliko spominov, lepih in manj lepih. Bil je smeh in bile so solze. In bila je in še vedno je ljubezen, ki je povezala njiju in celotno družino. Pomagala jima je, da sta premagala vse ovire, kljubovala boleznim.

Vzgojila sta dva otroka. Zdaj gledata že odrasle vnuke, ki si gradijo svoje življenje: Rok, Sašo, Benjamin, Sabina in Gregor ter Petra z Alešem.

Ti mladi ljudje, njuni vnuki, stopajo na svojo pot življenja, na katero sta tudi sama nekoč stopila. Njuna mladost je minila, sivina je prepredla lase, gube so narisale na obrazu bremena let, ki so za njima. Zdaj sta v jeseni življenja, korak je bolj počasen, a veselja do življenja nista izgubila: oče si rad pogleda dokumentarec o živalih, si bistri možgane s križanko, mama je letos že tretjič osvojila Triglav.

Moja starša. Krhka in ranljiva, a čutim njuno povezanost, predanost. Njun dotik, ki pove vse. Imata drug drugega, zadovoljna sta z življenjem, ki ga živita. In zdaj imata še razlog več za veselje, saj bosta letos dobila pravnuka … Življenje gre naprej in piše novo zgodbo …