Zorina senca v mestu njenega otroštva
V novomeški galeriji Simulaker razstavlja akademska grafičarka in vizualna umetnica Zora Stančič. V mestu svojega otroštva se predstavlja z nizom grafik, kjer so odtisi komaj vidni, kot nežne sence, kot beli odtisi na še bolj beli podlagi, grafikam pa družbo delajo prosojne stene, kamor projicira video. Video Dum spiro spero (Dokler diham, upam) je pravzaprav izhodišče njene razstave in je očitno že njena konstanta, saj se je z istoimensko prostorsko razstavo pred dvema letoma predstavila tudi v Krškem v nekdanji špitalski cerkvi sv. Duha.
Video je narejen, kot pravi kustosinja razstave Marina Katalenić, v aktualni maniri »anonimnega« prikazovanja oseb s snemanjem v kontra luči ali z naknadno manipulacijo vidne ali zvočne podlage. Rezultat so nejasne in zamegljene podobe, ki jih lahko označimo za sence. V zagotavljanju posameznikove zasebnosti in dostojanstva ni zabrisana le njihova identiteta, ampak tudi spolni/starostni/statusni znaki. Pa vendar se zdi, da proces distorzije vedno poseže veliko dlje in protagoniste hkrati oropa človečnosti oziroma jih, v nasprotju z namenom, celo demonizira.
Osebe iz videa pričajo o različnih zdravstvenih stanjih ter soočanju z njimi. Skozi njihove monologe lahko zaslutimo preživete psihične in fizične spremembe, zaradi česar so postali sence samih sebe. Ravno tako se v njihovih zgodbah zrcali odnos do vprašanj telesa in bolezni v postmoderni družbi.
Stančičeva je rojena v kraju Štrbe v Bosni in Hercegovini, otroštvo pa je preživela v Novem mestu, kjer je obiskovala tudi osnovno šolo. Leta 1984 je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu in šest let kasneje končala specialko za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Študijsko se je izpopolnjevala v Parizu, na Dunaju in v ZDA. Med letoma 1992 do 1999 je sodelovala s časopisom Razgledi kot zunanja likovna urednica. Samostojno razstavlja od leta 1985, sodelovala je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini ter prejela več mednarodnih nagrad. Je dobitnica nagrade Novega mesta in grand prixa na Bienalu slovenske grafike na Otočcu leta 1996. Danes živi in deluje v Ljubljani.
Članek je objavljen v aktualni, 20. številki Dolenjskega lista.
