Umrl dramski igralec Slavko Cerjak
V Ljubljani je včeraj po hudi bolezni v 53. letu umrl slovenski gledališki in filmski igralec Slavko Cerjak. Rodil se je v Brežicah, mladost pa preživel v Krškem, kjer je končal osnovno šolo in se potem vpisal v brežiško gimnazijo. Že takrat je nastopal na šolskih prireditvah kot recitator in igralec. Prijatelji in sošolci so ga klicali Pero. Kot dijak brežiške gimnazije je sodeloval tudi pri ustvarjanju mladinskega programa na Radiu Brežice. Kljub obilici dela se je z veseljem odzval povabilu in s svojim bogatim znanjem pomagal pri prireditvi ob 35. obletnici delovanja radia. Čeprav je živel v Ljubljani, se je rad vračal v domači kraj, v stari hiši na Obrežu je postavil svoje gledališče, kjer so pod njegovim režiserskim vodstvom nastajale predstave, svoje znanje pa je prenašal tudi na generacije brežiških gimnazijcev, kjer je prav tako pod njegovim vodstvom nastalo nekaj uspešnih gledaliških predstav, s katerimi so se uvrstili celo na državne festivale srednješolskih gledaliških skupin.
Slavko Cerjak je bil dolgoletni stalni član ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL). Kot poroča STA, je zadnjo vlogo odigral minuli torek v predstavi Lolita. V potekajoči sezoni 2007/2008 je, do konca upirajoč se smrtonosni bolezni, nastopal v treh vlogah, kot Jean v delu V drugo gre rado, kot Stražnik v Goslaču na strehi in kot Clare Quilty v Loliti. Ustvaril je vrsto gledaliških, filmskih in televizijskih vlog.
Cerjak je poleg nekaj desetin vlog v MGL, kjer je bil stalni član v sezoni 1979/1980 in potem od leta 1981 naprej, izoblikoval tudi številne like v radijskih igrah, televizijskih dramah in filmih. Med zadnje njegove vloge na velikem platnu šteje njegov lik očeta v filmu Matjaža Klopčiča Ljubljana je ljubljena (2005). Na TV je med drugim sodeloval pri projektih, kot so Peta hiša na levi (2000), Pet majskih dni (1997), Primož Trubar (1985) in drugih.
Cerjak je prejel eno prvih Dnevnikovih nagrad za letne igralske dosežke v MGL, in sicer leta 1992 za vlogo Tugomerja v igri Tugomer ali Tisti, ki meri žalost Vilija Ravnjaka. Prej je leta 1982 prejel že Borštnikovo diplomo in denarno nagrado RTV Ljubljana za mladega igralca za vlogo Zdravnika v uprizoritvi Ni človek, kdor ne umre V. Stojanovića v eksperimentalnem gledališču Glej. Dve leti pozneje je sledila Severjeva nagrada za vlogo Jamesa Leedsa v Otrocih manjšega boga M. Medoffa in za vlogo Klavdija v Hamletu W. Shakespeara (oboje MGL), leta 1986 si je prislužil nagrado zlata ptica, prav tako za Klavdija, in istega leta še Štihovo nagrado za nenagrajene vrednote, in to za vlogo Doktorja Kanteta v celovečernem filmu Doktor v režiji Vojka Duletiča.
Perotu v spomin objavljamo nekaj njegovih fotografij z zadnjih nastopov v Posavju, ki jih je iz svojega foto arhiva prispeval Goran Rovan.
