Pa smo preživeli tudi podelitve viktorjev, lesenih kipcev za dosežke v slovenskem medijskem prostoru. Zadeva je bila na moč podobna ceremonialu ob podeljevanju oskarjev, kar kaže na naš podalpski manjvrednostni kompleks. Na vso moč hočemo biti podobni velikim, a nimamo zato niti denarja niti zvezd.  V papagajskem posnemanju se ne potrudimo niti toliko, da bi zamenjali rdečo preprogo, po kateri pred dvorano stopicajo nominiranci, recimo, z modro ali da bi namesto komentiranja njihovih oblek in pričesk rekli kakšno o njihovem življenju. Toda ne: najlaže je seveda posnemati. Zadeva je preverjena in utečena in če vžge v Ameriki, ni hudič, da ne bo vsaj tlela na tleh pod Alpami. In, bogme, je.

Nagrajenci so se zdeli srečni, »neobdarjenci« malo manj, televizija je imela dve uri programa, gledalcev pa itak nihče nič ne vpraša. Morda bo poslej boljše: Slovenci smo dobili varuhinjo gledalčevih pravic. To je postala sama gospa Miša Molk. Upati je, da gospa Molkova ne bo preveč zvesta svojemu priimku in ne bo molčala, ampak bo že v začetku svojega petletnega mandata povzdignila svoj glas in se zavzela za proti še večjemu poneumljanju slovenskega televizijskega avditorija z bebavostmi, ki prihajajo k nam z one strani velike luže. Dovolj imamo namreč že kmetij, velikih bratov, velikih sester, sestričen, stricev, strin, plešočih in pojočih zvezd, milijonarjev, najšibkejših členov in kar je še podobne medijske, iz Amerike uvožene navlake.

Preberite še ...

Kulinarika

Ne spreglejte znakov, ki razkrivajo kakovost paradižnika

Gotovo vas ni treba te dni posebej nagovarjati, da pojdite v trgovino. Za to so že poskrbeli štacunarji s tonami natisnjenega propagandnega gradiva, ki ga poštarji zatikajo v naše nabiralnike, da bi nas spomnili, kako je v deželi velika noč in da se je treba pravočasno založiti s šunkami, hrenom, jajci, poticami, vinom, siri, salamami in še s številnimi artikli, da ne bi med prazniki, ko bodo trgovine morda nekaj ur celo zaprte, slučajno dehidrirali ali se onesvestili zaradi lakote. Po vzoru z zahoda je na policah na stotine plastičnih zajčkov, umetnih piščančkov, plišastih medvedkov in drugih divjih živali s košarami, v katerih so plastične pisanice, namesto obarvanih in popisanih kokošjih jajc, čokoladni pirhi, v jajčka oblikovani bomboni. Navali narode, kupuj, zapravljaj, baši in nacejaj se, saj se je za vse to  pred malo manj kot dva tisoč  leti žrtvoval Odrešenik, ki so ga pribili na križ z žeblji, ki jih v velikonočni košarici predstavlja hren. Šunka je njegovo telo in vino je njegova kri.

Ja, prav vse smo že razprodali. Največja, najbolj globoka  sporočila, ki jih vsebujejo prazniki, imajo v rokah trgovci, ki nas prepričujejo in so nas že dodobra prepričali, da praznik ni praznik, če se ne bašemo od spredaj in od zadaj, če ne divjamo z vozički po njihovih nakupovalnih središčih, če ne zapravljamo, če nam zunanjost ne pomeni več kot notranjost, če je propagandno sporočilo močnejše od sporočila praznika, zaradi katerega počnemo vse to. In, bogme, da je temu tako.

Po blagoslovu ali brez njega bomo sedli za obloženo mizo in bomo hvalili boga Tuša, Špara, Mercatorja ali Hoferja, ker nam je ponudil v nakup tako dobro in v akciji kupljeno šunko. Se pravi dvajset odstotkov ceneje. Morda se bomo ob nažiranju in nacejanju spomnili na vse lačne, žejne, osamljene in bolne po svetu in nam bo toplo pri srcu, ker nismo del te velike, na materi Zemlji prevladujoče skupine. Zavzdihnili bomo  in rekli: ''Hvala bogu.''