»Ne pogrešam daril, pogrešam glas,« priznava starostnik z Goričkega
December bi moral biti najlepši mesec v letu, a je za nekatere eden najtežjih. »Ljudje najbolj pogrešajo preprost človeški stik,« opaža vodja patronažnega zdravstva.
Iztekajoči se december je mesec, ki ga povezujemo s toplino, družino, bližino in skupnimi rituali. Tudi javna podoba prazničnega časa je prežeta z lučkami, darili, nasmejanimi obrazi in obljubo sreče. A pod to bleščečo površino se skriva tudi druga, tišja resničnost – resničnost ljudi, za katere december ni najlepši, temveč eden najtežjih mesecev v letu. Med njimi so zlasti starejši, samski, žalujoči in vsi, ki živijo z občutkom osamljenosti.
Misli, ki pridejo nenadno
To nam je priznal tudi starejši moški z Goričkega, ki ne želi biti imenovan, saj nikakor noče pomilovanja. »Nimam otrok in danes nimam več nikogar, ki bi mu bil res blizu. S partnerico sva bila dolgo sama drug za drugega, potem pa je zbolela in umrla. Od takrat živim sam. Čez leto si nekako ustvarim ritem – vstanem, spijem čaj, grem po opravkih, včasih izmenjam kakšno besedo v trgovini ali na pošti, s sosedi. To so majhne stvari, a pomagajo, da dan mine. Decembra pa je nekoliko drugače. Dnevi so krajši, več je tišine in več časa za razmišljanje. Poskušam se zamotiti s televizijo, a tudi tam vidim le darila, polno obložene praznične mize ter družine, ki se pripravljajo na praznike in se veselijo. Ne pogrešam daril ali praznične mize. Nikakor. Pogrešam glas. Da me kdo pokliče, ne ker bi moral, ampak si to želi. Včasih se ta mesec vprašam, ali bi kdo opazil, če me ne bi bilo. To so misli, ki le pridejo, nenadno in jih je decembra še težje odgnati. O tem sploh ne govorim, ker nočem pomilovanja, samo povem, kako je. Osamljenost ni glasna, ampak ravno nasprotno – je izjemno tiha in zato toliko težja.«
Da je december čas druženja, ki ga pogosto dojemamo kot samoumevno, priznava doktorica socioloških znanosti, profesorica sociologije in predavateljica Lucija Čevnik. Prav zato je lahko za ljudi, ki so že sicer osamljeni, izjemno težak. Okrašene ulice, idealizirane podobe v oglasih in družbeni poudarek na veselju ustvarjajo močan kontrast med tem, kar naj bi prazniki bili, in tem, kar posameznik dejansko doživlja. Ta razlika pogosto poglobi občutke praznine, izključenosti in manjvrednosti.
Še posebej opomni na to, česar nimaš
Osamljenost decembra ni nujno nova – pogosto je prisotna že čez leto –, a praznični čas jo naredi bolj vidno in bolečo. Gre za intenzivno socialno primerjavo z idealizirano podobo praznikov. »Če si že čez leto sam, te december še posebej opomni na to, česar nimaš,« poudarja Čevnikova. Spominja se starejše gospe, ki ji je povedala, da se decembra ob gledanju prazničnih reklam počuti, kot da skozi okno opazuje svet, v katerega ne spada.
Pri starejših se v decembru pogosto preplete več dejavnikov: izguba partnerja ali prijateljev, zdravstvene omejitve, zmanjšana mobilnost, geografska oddaljenost otrok in občutek, da so v breme. Ker so prazniki močno ritualizirani, prav odsotnost teh ritualov povzroča še globlji občutek izključenosti. »Rituali so tisti, ki nam dajejo strukturo, občutek pripadnosti in identitete. Ko jih izgubimo, lahko izgubimo tudi del sebe,« razlaga sogovornica.
Pri svojem delu opaža, da se ljudje – tudi mlajši, ki so samski, ali tisti, ki niso pretirano povezani s svojo primarno družino – praznikov pogosto celo bojijo. Tesnoba se začne že novembra in z decembrom stopnjuje. Pri nekaterih se psihični pritisk izrazi tudi telesno – v obliki slabše odpornosti, bolečin ali bolezni.
Praznična popolnost kot vir stiske
Mediji in oglaševanje decembra ustvarjajo močan pritisk na obvezno srečo. »Bodi vesel, bodi povezan, bodi srečen,« so sporočila, ki jih prejemamo vsak dan. Za ljudi, ki žalujejo ali so osamljeni, to pomeni dodatno breme. Pojavijo se občutki krivde, sramu in notranje razklanosti – med tem, kar čutijo, in tem, kar bi po družbenih merilih morali čutiti.
»Ljudje se ob tem počutijo, kot da z njimi nekaj ni v redu,« pravi Čevnikova. Ta čustvena disonanca lahko poglobi depresijo in anksioznost ter okrepi negativen notranji dialog, ki je čez leto morda lažje obvladljiv.
Eden najtežjih občutkov, ki jih starejši doživljajo decembra, je občutek, da so odveč. Ta izhaja iz spremenjenih življenjskih vlog, upokojitve, smrti bližnjih in kulturnih stereotipov o starosti. Strah, da bi bili v breme, jih pogosto vodi v umik in tišino. Rešitev vidi Čevnikova v odprti komunikaciji in vključevanju. Namesto splošnih vprašanj je pomembno ponuditi konkretna povabila in pomoč ter starejše vključiti v načrtovanje praznikov. »Najbolj harmonični so odnosi, kjer imajo starejši še vedno možnost prispevati – s svojimi izkušnjami, zgodbami, recepti ali preprosto s svojo prisotnostjo,« poudarja.
Ko potrošništvo nadomesti odnose
December je tudi čas intenzivnega potrošništva. A pretirano obdarovanje pogosto zakriva globlje hrepenenje po bližini. »Ne iščemo predmetov, temveč drug drugega,« še ocenjuje sogovornica. Ko darila nadomestijo čas in pozornost, postanejo le krhek obliž na razpoke v odnosih. Materializem prinaša tudi finančni stres in socialno primerjanje, zlasti pri tistih, ki težko sledijo trendom. To še dodatno načne avtentičnost medsebojnih vezi.
Osamljenost skozi oči patronažne sestre
Da je osamljenost starejših realna, prikimava Martina Panker, vodja patronažnega varstva v Zdravstvenem domu Murska Sobota. »Pri vsaj vsakem tretjem obisku zaznamo neko obliko socialne izolacije ali občutka samote,« pravi in dodaja, da je osamljenost starejših eden najbolj razširjenih, a hkrati najbolj spregledanih problemov naše družbe.
Čeprav mnogi ostajajo v domačem okolju, ki ga dojemajo kot varnega, številni živijo v tihem umiku, brez rednih stikov z družino, sosedi ali širšo skupnostjo. Tišina, ki jo občutijo, pa je skoraj otipljiva, opisuje Pankerjeva.
Najpogostejši znaki osamljenosti so po njenih besedah pretirana tišina, podaljševanje obiskov, zmanjšana motivacija za skrb zase in postopno zanemarjanje doma, povečana tesnobnost ali strah pred prihodnostjo ter pretirano opravičevanje, ker se bojijo, da so komu »v breme«. »Ljudje najbolj pogrešajo preprost človeški stik – toplo besedo in občutek, da jih nekdo opazi,« dodaja.
Pomurje še posebej ranljivo
Pomurje je pri tem še posebej ranljivo. »Odseljevanje mladih, visoka starost prebivalstva in razpršenost vasi pomenijo, da veliko ljudi ostaja samih v velikih hišah. Tudi prevozna nepovezanost in nižji prihodki otežujejo socialne stike. Osamljenost pogosto ostaja skrita za zaprtimi vrati, čeprav so ljudje sicer solidarni in pripravljeni pomagati,« pojasnjuje Pankerjeva.
Med najbolj ogrožene spadajo starejši od 75 let, ki živijo sami ali so izgubili partnerja, kronični bolniki, osebe z omejeno mobilnostjo, invalidi, samski moški srednjih let ter osebe z duševnimi stiskami. »Pri teh skupinah se prepletajo zdravstveni, psihološki in socialni dejavniki, kar otežuje ohranjanje kakovostnih socialnih stikov in povečuje tveganje za osamljenost,« pravi.
Razlike med mestom in podeželjem so očitne. »V mestih so storitve dostopnejše, vendar vladata anonimnost in hitrejši tempo življenja. Na podeželju pa so razdalje velike, javni prevoz omejen, lokalne trgovine in storitve oddaljene ali ukinjene. Osamljenost se kaže bolj tiho, skoraj nevidno,« razlaga Pankerjeva.
Ne želijo veliko, le malo pogovora
Božični in novoletni prazniki pogosto situacijo še poslabšajo. »Prazniki poudarijo, česar ljudje nimajo – družino, bližino, občutek pripadnosti. Tisti, ki so sami, pogosto povedo, da jih najbolj boli praznina ravno takrat, ko naj bi bilo najbolj veselo obdobje v letu,« pravi. Pogrešajo obisk sorodnikov ali prijateljev, hkrati pa se razveselijo že samega obiska patronažne sestre ali prostovoljca. »Tisti trenutki jim dajejo občutek, da jih nekdo vidi in pomisli nanje.«
Najbolj jo gane, kako hitro lahko osamljenost postane nevidna bolečina. »Ljudje si v resnici ne želijo veliko – le malo pogovora, občutek, da nekdo misli nanje in da niso sami. Ta skromnost me vedno znova opomni, kako malo je včasih potrebno, da nekomu polepšamo dan,« pravi Pankerjeva. Pogosto se spomni gospe, ki je po smrti moža ostala sama. Enkrat ji je povedala, da se najbolj veseli zvoka njenih korakov, saj potem ve, da še kdo pride do nje. »Ko sem prišla, me je vedno čakala skodelica kave, v hiši je bilo vse urejeno, a tišina otipljiva. Zato sem si vedno vzela čas, spila kavo in z njo poklepetala,« nam je pojasnila.
Igrajo večplastno vlogo
Kot pravi, patronažna služba igra večplastno vlogo. »Vzpostavljamo zaupanje z rednimi obiski, ki prinašajo občutek varnosti in socialni stik. Nekaj minut pogovora je pogosto vredno veliko,« pojasnjuje Pankerjeva. Starejše spodbujajo k aktivnostim, ki jih zmorejo – k sprehodom, kakšnim hobijem ali drugim nalogam –, jih povezujejo z dnevnimi centri, prostovoljci in lokalnimi društvi. Pri zelo osamljenih vzpostavijo stik s sosedi, če je to varno in zaželeno. Hkrati spremljajo potrebe po dodatni pomoči, kot sta socialna oskrba na domu ali psihološka podpora.
Podpora vključuje tudi pomoč pri uporabi tehnologije – telefoni, video klici in druga sredstva omogočajo ohranjanje stikov z družino in prijatelji. »Svojcem svetujemo, kako vzdrževati redne stike in zagotavljati ustrezno podporo,« dodaja.
Programi in pobude so, a jih je premalo
V Pomurju sicer obstajajo različni programi in pobude, vendar je tega premalo. »Najbolj uporabni so dnevni centri, društva upokojencev z delavnicami in izleti ter organizacije, kot sta Karitas in Rdeči križ, ki obiskujejo starejše na domu. Občinski projekti in prostovoljci pogosto ponudijo tisto, kar ljudje najbolj pogrešajo – svoj čas in prisotnost,« poudarja.
Za zmanjšanje osamljenosti med starejšimi v Pomurju so po njenem mnenju ključni dostopni prevozi – prostovoljski prevozi, taksi za starejše –, več dnevnih centrov, organizirani obiski prostovoljcev in krepitev sosedskih vezi. »Pomembno je tudi spodbujanje digitalne pismenosti in medgeneracijskega sodelovanja, saj vsak stik in vsak pogovor lahko nekomu resnično polepša dan,« za konec poudari Pankerjeva.
E-novice · Pomurje
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
