dreamstime

Ko sem pred nekaj dnevi malo brskal po družinskih albumih, se mi je zopet zgodil tisti mini šok ob pogledu na dedka, ki je star nekaj čez dvajset let in videti kot človek, ki je že odplačal dva kredita, zgradil hišo in bo kmalu dočakal upokojitev. Na fotografijah iz preteklosti se ljudje zdijo starejši, kot so bili, vendar ni jasno, ali so se res hitreje starali ali pa smo mi spremenili merila, kaj pomeni zrelost. Če pomislimo, da je evolucija zelo počasen proces in da gre pri ljudeh več ali manj za isti model, ki obstaja že zelo dolgo, ne more biti stvar v tem.

Seveda pa fotografija nikakor ne more biti nevtralen dokaz. Zgodnji portreti so zahtevali dolgotrajno osvetlitev: pri dagerotipijah (Louis Daguerre jo je javnosti predstavil leta 1839) so lahko trajali od ene do treh minut. Poskusi v tem času ohraniti sproščen nasmeh. Ne bo videti kot nasmeh, ampak že kot simptom. In četudi so kamere kasneje postale hitrejše, je navada resne poze ostala in kultura portretov je dolgo narekovala, da moraš pred objektivom stati dostojanstveno.

Profimedia

Drugo dejstvo je, da se je globalno pričakovana življenjska doba ob rojstvu od leta 1900 do leta 2021 dvignila z okoli 32 let na okoli 71 let. To seveda še zdaleč ne pomeni, da so bili vsi ljudje v preteklosti videti starejši. Nekaj je pogojeno tudi biološko in okoljsko. Če bi morali izbrati enega največjih »pospeševalcev« videza staranja, bi bila to sončna svetloba. Pregled v reviji Molecules navaja, da lahko izpostavljenost UV‑sevanju prispeva do okoli 80 odstotkov vidnih znakov staranja kože. Generacije z več dela na prostem in manj zaščite so si torej na obraz naložile zgodbo.

Jure Kljajić

Podobno velja za kajenje. Danes je (vsaj v javnosti) manj normalizirano, v 20. stoletju pa je bilo marsikje skorajda del bontona. V ZDA je delež odraslih kadilcev med letoma 1965 in 2022 padel z 42,4 odstotka na 11,6 odstotka. Število kadilcev v EU je še vedno precej visoko, saj kadi kar 26 odstotkov vseh prebivalcev. Več kajenja pomeni več poškodb kože, zob in žil – in na fotografiji več let, tudi če jih v resnici nimaš.

Jure Kljajić

Potem je tukaj pomemben dejavnik moda. V preteklosti so se mladi prej oblekli kot mini različice odraslih: suknjič, kravata, urejena pričeska. Današnji 30‑letnik lahko mirno pride na sestanek v supergah in puloverju s kapuco, kar mu gladko vizualno odšteje pet let. Starost na fotografiji je pogosto lahko predvsem kostumografija.

Znanost namiguje še na paradoks v zvezi z biološkim začetkom mladosti, ki se je marsikje premaknil navzdol, družbena odraslost pa navzgor. Dolgoročni podatki kažejo na upad starosti ob prvi menstruaciji — z več kot 16 let sredi 19. stoletja na manj kot 13 let do konca 20. stoletja. Hkrati pa danes študiramo dlje in kasneje »postanemo odrasli« v kulturnem smislu. Rezultat tega je, da smo več časa nekje vmes. Torej, dovolj zreli za hormone, a premalo za kravato.

V filmu pa se je nekoč starost merila še bolj arbitrarno. V Hollywoodu je dolgo krožil t. i. crow’s feet test — neuradno pravilo, po katerem so igralcu ob nasmehu pogledali, ali se mu v kotičkih oči že rišejo »kurje tačke«. Če so bile preveč vidne, je bil za najstnika prestar, ne glede na rojstni list. Ena sama guba je lahko pomenila več kot deset let razlike. Starost tako ni bila stvar biologije, ampak svetlobe, ličil in sposobnosti, da se smejiš z usti, ne z očmi. The Graduate (1967) režiserja Mika Nicholsa je učbenik optične starosti. Dustin Hoffman je imel med snemanjem 30 let, Anne Bancroft (kot bistveno starejša gospa Robinson) pa 36.

Shutterstock

Samo šest let razlike, pa vendar film deluje, kot da je med njima generacijski prepad in ena resna življenjska kriza, ki jo lahko pozdravita samo Simon & Garfunkel.

V naših časih imamo luksuz, da zrelost dojemamo kot proces, ne kot uniformo. Včasih je bila odraslost plašč, ki ga oblečeš, ker ga moraš – danes imaš lahko kredite, odgovornost in sestanke, pa še vedno poslušaš pesem, ob kateri si pri šestnajstih prvič mislil, da si že odrasel.