Janko Jarc, zgodovinar, publicist
Rojen 25. decembra 1903 v Črnomlju, umrl 24. oktobra 1995 v Novem mestu

Tako kot njegov mogoče bolj znan starejši brat Miran, se je tudi Janko rodil v Črnomlju. Zanimivo – prav v hiši, kjer je danes Mestna muzejska zbirka Črnomlja. Družina se je veliko selila, saj je bil oče orožnik in v nekaterih mestih tudi vodja orožniške postaje. Tako je osnovno šolo obiskoval v Črnomlju, Gradcu v Beli krajini, Kostanjevici in Žužemberku. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, kjer je leta 1922 tudi maturiral. V tem obdobju je tudi soustanovitelj dijaškega društva Vesna in urednik istoimenskega glasila, deloval pa je tudi pri Dijaški protialkoholni organizaciji in pri ustanovitvi Srednješolske dijaške organizacije. Nadaljeval je s študijem zgodovine na Ljubljanski Filozofski fakulteti, se v med študijem izpopolnjeval tudi v Pragi in nato leta 1931 v Ljubljani tudi diplomiral iz zgodovine in literarne zgodovine.

Še pred diplomo (šolsko leto 1928/29) je poučeval v Murski Soboti, potem pa v dveh obdobjih na gimnaziji v Novem mestu (1933-1938 in 1941-1942); med tem pa tudi na gimnaziji na Ptuju (1938-1941). Med vojno so ga Italijani najprej internirali v Monigo (tako kot ljubljanski župan dr. Adlešič), nato pa v Gonarsu. Po kapitulacije Italije 8. septembra 1943 se po vrnitvi domov pridruži partizanom. Zaradi njegovega znanja ga v partizanih že februarja 1944 vključijo v Znanstveni inštitut pri predsedstvu SNOS z dr. Franom Zwitterjem na čelu in tako velik del partizanščine preživi v Beli krajini. Po koncu vojne nadaljuje z delom kot arhivar v Ljubljani, vse od ustanovitve Dolenjskega muzeja leta 1951 do upokojitve 1975 pa je njegov ravnatelj.

Janko Jarc je pri delu zelo aktiven in ustvarjalen. Veliko je objavljal v Dolenjskem listu, Dolenjskih razgledih, Dolenjskem zborniku, Kroniki, Kroniki slovenskih mest, Mohorjevem koledarju, Rasti, Zdravstvenem vestniku in drugod. Pisal in objavljal je tudi pesmi.

Njegov največji prispevek je pri skrbi za kulturno dediščino in zgodovino Dolenjske in Bele krajine. Napisal je veliko pomembnih del, med drugim tudi:

- Novo mesto in njegova prostovoljna gasilska četa, 1936;

- Pregled važnejših dogodkov in borb v letih 1941-1945, 1945);

- Rog, 1965, 1974, 1978;

- Partizanski Rog,1967, 1977;

- Vodnik po Novem mestu, 1970;

- Novo mesto, 1971;

- Rog, središče slovenskega narodnoosvobodilnega boja, 1978, 1981, 1987;

- Črnomelj in okolica v osvobodilni vojni in revoluciji;

- Spomeniki in spominska znamenja v Črnomlju in okolici;

- Spomeniško varstvo v Beli krajini (1981);

- sourednik Kronike slovenskih mest; zbornikov: Novo mesto (1969),

- Dolenjski zbornik (z Natašo Petrov), 1993.

Za Črnomelj je zelo pomembna tudi njegova razprava Gospodje Črnomaljski, ki je izšla leta 1990.

Za svoje delo je bil večkrat nagrajen in je bil tudi:

- častni občan Novega mesta (1993), ko so mu pred Dolenjskim muzejem odkrili tudi doprsni kip;

- dobitnik nagrade Občinske raziskovalne skupnosti Novo mesto (1981);

- dobitnik Valvasorjeve nagrade (1971);

- dvakrat je dobil Trdinovo nagrado (1954 in 1967);

- prejemnik Velike plakete Novega mesta (1983);

- priznanje državni Red zaslug za narod (1984) …

Imenovan je bil tudi za častnega člana Arhivskega društva Slovenije in Belokranjskega muzejskega društva.