Arhiv Štajerskega Tednika

Slovenski okoljski sklad ali krajše Eko sklad so z zakonom o varstvu okolja ustanovili leta 1994. Skrbel naj bi za spodbujanje trajnostnega razvoja s financiranjem naložb za preprečevanje, odpravljanje in zmanjševanje obremenjevanja okolja. Skladova sredstva za nepovratne finančne spodbude občanom, pravnim osebam in občinam so pravzaprav zbrani prispevki za energetsko učinkovitost, seveda zmanjšani za 22 % DDV, ki se mu država tudi v ekološke namene ne bo odrekla. Prispevke po Uredbi o zagotavljanju prihrankov energije plačujemo pri daljinski toploti, električni energiji ter trdih, tekočih in plinastih gorivih.

Novi javni pozivi

V začetku marca so na Eko skladu objavili javni razpis za dodeljevanje nepovratnih sredstev fizičnim osebam, za katerega imajo pripravljenih 15,8 milijona evrov. Do kdaj bo odprt, ne moremo vedeti. Vesna Črnilogar, vodja sektorja za nepovratna sredstva Eko sklada, pojasnjuje, da pozive spreminjajo samo, če je to potrebno zaradi nove zakonodaje: »Pozivi so odprti, vse dokler niso podeljena vsa rezervirana sredstva. Lahko pa ta zvišamo ali pa denar prerazporedimo, če je za nek razpis ogromno zanimanja, za drugega pa skoraj nič.«

Spodbude za izvedbo enega ali dveh posamičnih ukrepov znašajo do 20 % priznanih stroškov naložbe (v preteklih letih do 25 %), v primeru obsežnejše obnove načeloma do 30 %, na nekaterih območjih tudi več. Določene so tudi omejitve, kolikšne vrednosti lahko posamezne naložbe dosežejo. Rok za dokončanje naložbe je, odvisno od vrste ukrepa, 9 do 24 mesecev, izjemoma pa ga je mogoče tudi podaljšati. Eko sklad ima pravico do ogleda objekta ali preverjanja dokumentacije še tri leta po izplačilu subvencije.

Od objave razpisa 4. marca so prejeli približno 1.100 vlog, katerih skupna vrednost znaša dobra 2 milijona evrov. Črnilogarjeva pojasnjuje: »Ocenjujemo, da bi znesek moral zadostovati za okoli 10.000 vlog. Če bodo porabljena vsa sredstva, bomo verjetno ponudili še dodatna. Največ zanimanja je trenutno za ukrepe za zmanjšanje onesnaževanja zraka, domnevamo pa, da bo skupno največ zanimanja za nakup toplotnih črpalk, podobno kot lani.« Največ prošenj so dobili iz osrednje Slovenije, Maribora in Kranja, najmanj pa iz Zasavja, kjer je zrak najbolj onesnažen …

Denar za subvencije ostaja na skladu

Eko sklad je, kot pove ime, ekološka institucija in ne socialni korektor, čeprav med svojimi cilji navaja tudi prispevanje k »odpravljanju socialnih in drugih ovir pri doseganju odločitev za naložbe in okoljskih ciljev«. Na trda goriva kuri predvsem najrevnejši sloj, prav ta pa tudi vozi najstarejše avtomobile z največjimi emisijami škodljivih snovi. Država medtem ponuja subvencije za nakup večini nedostopnih električnih vozil. Tisti, ki si energetske sanacije hiše ne morejo privoščiti, se zanjo najbrž tudi zaradi pomoči v višini 20 % vrednosti investicije pod strogimi pogoji (beri: dražje) ne bodo odločili. Morda pa bodo mojstre najeli na črno ali kaj postorili sami, se tako izognili 22 % davku in tako naložbo izvedli občutno ceneje kot s subvencijami. Finančne spodbude so skratka namenjene predvsem srednjemu in višjemu sloju prebivalstva (le da srednjega skoraj več ni), ki bi tudi brez njih kupila le najboljše.

Konec lanskega leta so na Eko skladu sicer prav socialno šibkim ponudili nepovratna sredstva za zamenjavo starih kurilnih naprav na trda goriva z novimi na lesno biomaso, in to kar do 100 % priznanih stroškov naložbe. Poziv je sicer veljal le na območju devetih občin, v katerih je zrak še posebej onesnažen: v Celju, Hrastniku, Kranju, Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti, Novem mestu, Trbovljah in Zagorju. Zanimanja je bilo veliko, pravijo, vendar razpisanim pogojem ni zadostil skoraj nihče. Med njimi sta namreč bila tudi (so)lastništvo stavbe in prejemanje socialne pomoči, ki pa sta v Sloveniji skoraj nezdružljiva.

Najbrž je iz podobnih razlogov denar ostal tudi pri lanskem javnem pozivu za dodeljevanje nepovratne pomoči pri obnovi tri- ali večstanovanjskih stavb (čez kak mesec ga bodo zamenjali z novim), ki je socialno šibkim upravičencem kril vse priznane stroške investicije. Socialna pomoč namreč pomeni dolgoročno odpoved lastnini, tako da bi država v tem primeru pravzaprav subvencionirala zgolj samo sebe. Zamislimo si tudi drugo skrajnost: prazno hišo, kupljeno zgolj kot naložbo, bi država pomagala energetsko sanirati. S tem bi kapital lastnika še oplemenitila, učinka na okolje pa seveda ne bi dosegla.

Preberite več v Štajerskem Tedniku