ČG

Vinski arhiv so na Ptuju ustanovili pod vodstvom Josefa Orniga v 19. stoletju. Odkrili so ga šele po zadnjem bombardiranju Ptuja, ko se je del zidu podrl, pred uničenjem so namreč klet med drugo svetovno vojno zazidali. Med drugim so našli steklenice vin letnika 1921, 1927 in 1933 in nekaj tudi medvojnih letnikov ter že omenjeni ponos, najstarejše slovensko vino. Več ali manj gre za vina bele sorte, največ je sovinjona, letnik 1941 pa je celo modri pinot. Za zlato trto pravijo, da naj bi bila kot najboljša zvrst tistega letnika iz Haloz, po drugih trditvah pa naj bi šlo za sorto kraljevina oz. žeravina, ki pa v naših krajih ni več prisotna. Drugi najstarejši je sovinjon letnik 1921, sledi šipon letnik 1927.

Tudi po drugi svetovni vojni prevladujejo bela vina, rdečih je zelo malo. Nekaj jih najdemo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in po letu 2000. „Vsaj 95 odstotkov celotne arhive so bela vina, če ne še več. Nedvomno pa prevladuje sorta sovinjon, kar tudi nakazuje na to, da je bil sovinjon vedno sorta naše regije in ne nazadnje tudi naše kleti. Četudi po prodaji ni več tako v ospredju, kot je bila nekoč. Še vedno pa ostaja na drugem mestu po prodaji sortnih vin. Tudi, kar zadeva grozdje, prevzemamo največ sovinjona. Naša arhivska zbirka ni prav globoko v tleh, nihanja v temperaturi so sicer prisotna, a so izredno počasna. Velik sovražnik vsem vinom je svetloba, tako da vsa ta arhiva počiva v temi. Zanjo moramo nenehno skrbeti, vse steklenice so zamašene s plutovinastimi zamaški, ki jih je treba na 25 do 30 let, izjemoma na 35 let, prezamašiti,“ pove Maks Kadivec, glavni enolog Ptujske kleti, soustvarjalec sodobnih vin in varuh njenega vinskega arhiva.

Vino naj bi postalo arhivsko po treh ali štirih letih. Vsi pa vemo, da po treh ali štirih letih marsikatero vino zaradi postopkov zorenja šele pride na trg. „Dejal bi, takšno je vsaj moje prepričanje, da vina postanejo arhivska, ko začnejo odražati nek arhivski značaj in so stara vsaj petnajst let ali več. Ko se začne primarna aromatika, ki prihaja iz grozdja, umikati, in stopijo v ospredje nianse, značilne za arhivska vina,“ obrazloži enolog. Vsako vino tudi ni za arhivo, že kot mlado vino mora biti izredne kakovosti. Za dolgoživost vina sta pomembna ostanek sladkorja in kisline. Zagotovo pa tudi ni res, da je vsako staro vino tudi boljše vino. Vina iz najznamenitejše zbirke arhivskih vin celotne regije ljudje kupujejo kot darila za rojstne dneve in druge obletnice, z njimi bogatijo svoje lastne zbirke.

Arhivska vina od 1.000 evrov navzgor

Več v Štajerskem tedniku