Arhiv Štajerskega Tednika

Dobro desetletje je minilo, odkar je slovenska prašičereja zabredla v globoko krizo, iz katere nekako ni sposobna najti primernega izhoda. »Eden glavnih razlogov za takšno stanje je v organizaciji,« meni Peter Pribožič, vodja kmetijske svetovalne službe Ptuj in specialist za področje prašičereje. »Temeljni problemi izhajajo iz opustitve reje plemenskih svinj in vzreje lastnih pitancev. Slovenska prašičereja sloni na vzreji pitancev, ki prihajajo iz uvoza, kar pa prinaša izjemno nizke dodane vrednosti. Največ pitancev uvozimo iz severnih držav, ki so znane po močni prašičereji: Avstrija, Danska, Nemčija, Belgija … Če nimaš vzpostavljene lastne prireje pujskov, lahko vzreja pitancev iz uvoza pomeni visoko tveganje, saj si popolnoma odvisen od cene. Ko je cena pitancev visoka, so hlevi prazni. Posledično pride do primanjkljaja mesa, nadomestimo ga z uvozom. Predstavljajte si, da rejec pitanca kupi za ceno od 70 do 80 evrov. Nato 110-kilogramskega prašiča proda za okrog 130, 140 evrov. Nekega velikega zaslužka pri tem nima. Velikokrat so pokriti samo stroški, ne pa tudi delo. Na stanje, kakršno je, je zagotovo vplivalo izrazito zmanjšanje plemenskih čred. Glede na to, da je na domačem trgu največ povpraševanja po svinjskem mesu, je izjemna škoda, da si ga ne pridelamo sami. Priznati je treba, da pa do razlik prihaja tudi med pridelovalci, tehnologijo reje in ekonomiko. Rejcu, ki bo na plemensko svinjo letno pridelal 25 pujskov, se bo ekonomika zagotovo izšla boljše kot tistemu, ki jih bo pridelal 15.«

Z uvozom tudi bolezni

Preberite več v Štajerskem Tedniku