Arhiv NTRC

Pri šestih letih je iz Radeč šel v Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, za stalno se je domov vrnil pri 18 letih. V času šolanja se je v Radeče vračal le ob koncih tedna in med počitnicami. Nato se je po končani osemletki vpisal v triletni program za telefonista v Škofji Loki in ga uspešno dokončal. Potem se je zalomilo. »Invalide sistem izobrazi, a ko jih je treba zaposliti, se to ne zgodi in večina jih konča na zavodu za zaposlovanje. Če imajo srečo, se nekateri invalidsko upokojijo že pri tridesetih letih,« je pojasnil Boštjan Štefanič. Generacija, ki ji pripada Boštjan, je v velikem številu invalidsko upokojena, on pa si je takrat želel več. Vendar je tudi on pristal na zavodu za zaposlovanje in bil tam prijavljen 14 let. »Ves čas sem iskal rešitve in se udejstvoval na različnih področjih. Med drugim sem delal tudi kot organizator taborov za slepe in slabovidne v Ljubljani in Celju. Leta 2008 je šel na zaposlitveno rehabilitacijo po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Tako je dobil možnost, da je delal v radeški občini, kjer je bil mesec in pol. »Takratni župan Matjaž Han mi je obljubil, da če bo izvoljen, bom ostal v občini. Izvoljen je bil, a na obljubo je malo pozabil,« je pojasnil. Kmalu je Boštjan zasledil informacijo, da podjetje Amiga v Šoštanju izvaja izobraževanje za delo na domu. V podjetju se je naučil računovodstva, nato je opravil nacionalno poklicno kvalifikacijo. Leta 2012 je želel opraviti izpit, a mu ga zaradi slepote Državni izpitni center ni dovolil opravljati. »Moral sem poslati kar nekaj ostrih sporočil, da so mi v izpitnem centru dovolili opravljanje izpita,« je povedal. Izpit je vendarle opravil in leta 2012 začel samostojno poslovno pot.

Delo z okvaro vida

Boštjan dela na podlagi zvoka in ima nameščeno običajno računalniško opremo. Na računalniku ima naložen bralnik zaslonske slike, ki pove, kaj se dogaja na računalniškem zaslonu. Tako izvaja svoje računovodske dejavnosti. »Imel sem tudi brajevo vrstico, ki slepim nadomešča zaslon, vendar je branje s prsti prepočasno. Tudi druge stvari raje berem s pomočjo zvočnih zapisov,« je povedal. »Imam 99,5-odstotno izgubo vida. Levo oko imam umetno, na desno vidim tako, kot bi gledal skozi cev. Vidim svetlobo in barve, zelo pomemben mi je kontrast. Ne morem videti podrobnosti, na primer kako je videti neka oseba, človeka vidim kot celoto,« je pojasnil. Po poteh, ki jih pozna in ne pozna, hodi s pomočjo palice. Ponoči, če res ni nujno, ne hodi naokoli. »Tudi ko sem doma v stanovanju, imam prižgane luči. Svoj vid izkoriščam v največji možni meri,« je pojasnil.

Biti slep v očeh družbe

»S tem, kako me družba vidi kot slepega, se ne obremenjujem več,« je dejal Boštjan Štefanič. Vseeno ga moti, da so stereotipi in diskriminacija glede slepote in slabovidnosti v Sloveniji še vedno globoko zakoreninjeni. »Pri navezovanju stikov z drugimi ljudmi, tudi romantičnih, nastane problem, da vsak opazi najprej to, česa ne zmoreš, kar zmoreš, pa ni tako pomembno,« je poudaril. »Če človeka takoj ne uspeš prepričati, za kaj vse si sposoben, ti sploh ne da možnosti,« je pojasnil. »Zato vedno pravim, da so vrata moje pisarne odprta in da lahko pride vsak pogledat, kako in kaj delam. V življenju sem dosegel vse, kar sem hotel. Svojega podjetja nisem ustanovil, da bi postal milijonar. Imam delo, plačujem davke in prispevke, imam streho nad glavo,« je dejal. Kljub globalizaciji in digitalizaciji po njegovem mnenju zmote o slepih in slabovidnih še vedno ostajajo. »Včasih smo morali slepi kupovati dodatne programe, danes imam na svojem telefonu že vgrajeno funkcijo za slepe in slabovidne. Tehnologija torej danes omogoča marsikaj, tisto, kar je v človeški glavi, pa je drugo.«

Foto: Andraž Purg

Preberite več v tiskani izdaji Novega tednika, ki je izšla 30. 10. 2024!