Rada ima življenje pevske dvoživke
Vrsto let smo je bili vajeni na odrih festivalov, izborov za pesem Evrovizije, marsikoga je očarala kot izvajalka popevk. Da bi okrepila svojo pevsko tehniko, se je začela udeleževati ur klasičnega petja, a še zdaleč ni ostalo le pri tem. Upravni odbor Prešernovega sklada je ob razglasitvi prejemnikov nagrad za letos zapisal, da je mezzosopranistka Nuška Drašček, operna in koncertna solistka, ena najvidnejših ter predvsem najbolj vsestranskih pevk. V obrazložitvi še piše, da je njeno »preklapljanje« med žanri naravnost osupljivo, saj se z največjo lahkoto giblje od opere, oratorija in kantate do samospeva, od ljudske pesmi prek popevke in francoskega šansona do muzikala. Tudi sama pravi, da ima zelo rada življenje pevske dvoživke: »Ne glede na to, katero zvrst pojem, se vse preliva, vse je glasba.«
Ustvarjalko, ki izvira iz Radeč, je naznanitev, da bo na predvečer slovenskega kulturnega praznika prihodnje leto prejela nagrado Prešernovega sklada, zelo osrečila. »Velikokrat opazim, da ljudje spremljajo moje delo in da so zadovoljni. Tokrat sem dobila potrditev še od stroke in zato sem še toliko bolj vesela. Prežema me res lep občutek, zelo sem počaščena, da sem letos med prejemniki te krasne nagrade.« Konec leta 2018 je postala solistka v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer v teh dneh začenjajo vaje za januarsko premiero. Takrat bo na programu opera Werther, ki jo je napisal Jules Massenet. Njeni dnevi so zapolnjeni z vajami, ima pa še druge obveznosti. Med drugim poučuje na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, kjer je docentka. Sodeluje tudi na številnih koncertih. Minulo nedeljo je nastopila na velikem božičnem koncertu s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, z mladinskim in otroškim zborom ter ritem sekcijo Big banda RTV Slovenija. Pripravlja se na nastop na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti.
Kako in seveda kdaj ste spoznali, da bi radi bili pevka?
Pojem od malih nog. Pred časom sem svojo mamo vprašala, kako je s tem, in je dejala, da sem začela peti približno takrat, ko sem začela govoriti. Pri nas doma smo veliko prepevali predvsem ljudske pesmi, moj »nono« je bil v pevskem zboru. Zanimala me je glasba, ki sem ji lahko prisluhnila na radijskih valovih, ves čas sem kaj prepevala. Nato se je začelo moje sodelovanje pri pevskih zborih, najprej v osnovi šoli, nato v Mešanem pevskem zboru Primoža Trubarja iz Loke. Zboru sem se za nekaj časa pridružila tudi, ko sem obiskovala I. gimnazijo v Celju. Takrat se mi je bilo težko udeleževati vseh vaj, saj je bilo premagovanje razdalje iz Celja v Radeče ali obratno časovno zahtevno. Ko sem študirala, sem se pridružila Akademskemu pevskemu zboru Toneta Tomšiča Univerze v Ljubljani, nato zasedbi Perpetuum Jazzile.
Vrsto let ste bili prepoznaven obraz šansona, popevke, spremljali smo vas lahko na festivalu Melodije morja in sonca, na Emi, Slovenski popevki … Kako je nato prišlo do spoznavanja z opero?
Po 20. letu sem razmišljala o tem, da imam pri petju verjetno še možnosti za izboljšave, a sama nisem našla poti do njih. Zato sem opravila avdicijo iz klasičnega petja pri profesorju Matjažu Robavsu, ki je takrat poučeval v glasbeni šoli Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani. Takrat sva začela učni proces, kjer sva se res ujela kot profesor in učenka in sva delala z roko v roki. Z njim sem postavila temelje, med drugim je bil kasneje moj profesor na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, kjer sem leta 2016 magistrirala z odliko. Z Matjažem Robavsom še vedno skrbim za nadgradnjo svojega petja. Vsako vlogo, ki jo imam, »spustim« tudi skozi njegova ušesa. Še vedno upoštevam njegovo mnenje in spoštujem najin odnos, ki spominja na odnos kakšnega športnega trenerja s svojim varovancem.
K operi ste se torej zatekli, da bi okrepili pevsko tehniko.
Res je, najprej sem predvsem želela spoznati načine, ki omogočajo bolj pravilno izrabo pevskega aparata. Takrat me operna zvrst ni tako zelo zanimala. Ko sem začela spoznavati vse njene zvrsti in odtenke, se je rodila velika ljubezen. Ko je ta iskrica preskočila, ni bilo več poti nazaj. Odprl se mi je poseben svet, ki me je zasvojil.
Je s pomočjo klasične pevske tehnike tudi ustvarjanje popa in drugih glasbenih zvrsti lažje?
Veliko lažje je. Opera je zelo zahteven žanr, ki terja dobro telesno in tehnično pripravljenost. Ustvarjanje drugih glasbenih zvrsti je zato zame sprostitev. Zelo rada imam življenje pevske dvoživke. Ne glede na to, katero zvrst pojem, se vse preliva, vse je glasba, ustvarjanje, interpretacija. Povsod gre za iskanje barv zvokov in poudarkov v besedilu, za iskanje načinov podajanja zgodbe in vloge. Ustvarjanje na različnih področjih, ne le v operi, mi pride zelo prav. Kar se zgodi na opernem odru, lahko prelijem v neklasičen svet in obratno. To podajanje roke med vsemi pevskimi svetovi mi je zelo blizu in mi je zelo všeč.
Foto: Žiga Culiberg
»Na I. gimnaziji v Celju je bil velik poudarek na kulturi, imeli smo med drugim prireditvi Kulturni maraton in Top Classic. Ko sem obiskovala to šolo, me je takratni ravnatelj Jože Zupančič vprašal, zakaj sploh razmišljam o kateremkoli drugem poklicu kot o petju. Prepričan je bil, da bo to moja pot. In ko se danes srečava ali slišiva, me nikoli ne pozabi spomniti na to.«
Preberite več v Novem tedniku
