Bilo je ... bil je Lojze Zupanc
"Večino svojega življenja sem preživel v različnih krajih Bele krajine. Bil sem deležen gostoljubnosti in ljubezni ljudi, ki sem jih srečeval. Mudil sem se v preprostih kmečkih domovih; ob belokranjski črnini me je opajala govorica nepozabnih Belokranjcev; in če je vsako življenje bilo bridko, so se preprosti ljudje rajši zatekali v svet domišljije", je o sebi dejal Lojze Zupanc, čigar delo je bilo predstavljeno na zadnji prireditvi Bilo je ... v Gostišču Veselič v Podzemlju.
Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani, kjer je bil rojen, učiteljišče je končal v Mariboru, zadnja leta pa je preživel v Škofji Loki.
Prvič se je zaposlil leta 1928 na Štrekljevcu v Beli krajini. Nato je odšel v Škocjan pri Turjaku, za tem pa v Staro Cerkev. Na koncu je učil v Spodnjem Logu pri Kočevju, tu pa je dočakal tudi vojno in bil nekaj časa zaprt. Pred osvoboditvijo se je zaposlil pri časopisu Jutro, nato pa kot učitelj služboval v osnovni šoli v Gradcu v Bk, nižji gimnaziji v Podzemlju in Črnomlju, Gornjem Gradu in nazadnje na Gimnaziji v Škofji Loki, kjer je leta 1973 umrl.
Njegovo delo so v pogovoru z Tonijem Gašperičem predstavili nekateri njegovi dijaki in Matjaž Rus; zgodbice, ki jih je objavil o Beli krajini, pa so pripovedovali člani Društva lokalnih turističnih vodnikov Bele krajine.
Iz Zupančeve bogate zakladnice zbranih zgodbic je potrebno izpostaviti dve deli »Zaklad na Kučarju«, (1956) in »Sto belokranjskih«, (1965) v katerih je objavljeno največ gradiva, ki ga je zbiral tudi s pomočjo dijakov, ki so morali za domačo nalogo zbirati pripovedke v svojem okolju … kar pa jim je po njihovem pripovedovanju zelo težko padlo …
