Kostanjeviška Forma viva 2008
##IMAGE-2229185##
Galerija Božidar Jakac iz Kostanjevice na Krki je pred desetletjem oživila kiparski simpozij Forma viva, ki od leta 1998 poteka bienalno. Od ponedeljka tako v okviru Forma vive 2008 na dvorišču nekdanjega kostanjeviškega samostana ustvarjajo kiparji Klaus Grosskopf, Polona Demšar in Samo Škoberne, ki so pogoje dela ocenili za odlične.
Po besedah kustosa Galerije Božidar Jakac Gorana Milovanovića kiparji ustvarjajo v lesu hrastovih dreves, ki so jih podrli ob gradnji golf igrišča na Mokricah. Kiparili bodo do konca julija, 1. avgusta pa bo galerija uradno predstavila njihove na različnih koncih Kostanjevice postavljene skulpture.
Kot so za STA povedali kiparji, uživajo med sproščenim delom v naravnem okolju, z naravnim materialom in med prijaznimi ljudmi. Vsi trije so pogoje dela ocenili za odlične, medsebojno so se ujeli in so navdušeni nad tovrstno obliko ustvarjanja ter sodelovanja.
Najstarejši med njimi je leta 1939 v Berlinu rojeni Klaus Grosskopf, kiparstvo je študiral v Münchnu in Parizu, kot profesor kiparstva je deloval na Visoki šoli v Berlinu. Od leta 1973 je član nemškega Društva likovnih umetnikov. Od leta 1966 razstavlja v domovini in na tujem, doslej pa se je udeležil številnih kiparskih kolonij, ustvarjal pa je tudi v Maroku in Egiptu.
Glasskopfa so na Formo vivo povabili že leta 1990, vendar je takratno kiparsko srečanje zaradi osamosvojitvene vojne odpadlo, letos pa se je povabilu vnovič odzval. Kostanjeviško skulpturo, ki jo izdeluje iz na tri dele razcepljenega hrastovega debla, na vrh pa bo vdelal rdečo leseno kroglo, bo posvetil vsem ljudem, delo pa bo poimenoval Hommage, je povedal.
Kiparka Polona Demšar se je leta 1979 rodila v Ljubljani. Po Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, smer fotografija, je leta 2003 diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer je lani magistrirala iz unikatnega oblikovanja stekla. Od leta 1998 se predstavlja s samostojnimi razstavami in sodeluje na skupinskih razstavah.
Za kostanjeviško Formo vivo izdeluje Divji kostanj oziroma ježico, za katero se je odločila glede na ime kraja; a ker je kasneje ugotovila, da nad Kostanjevico raste domači kostanj, bo nemara skulpturo na koncu poimenovala kako drugače. Ker naj bi stala ob bencinski črpalki, bi lahko opozarjala tudi na energetsko krizo, je dejala.
Tretji kipar, ki se udeležuje letošnje Forma vive, je leta 1965 v Celju rojeni Samo Škoberne. Kiparstvo je študiral na nemški Alanus Hochschule Alfter, zadnjih devet let kot kipar deluje pretežno v Nemčiji, kjer so njegovo delo večkrat predstavili na samostojnih razstavah. Leta 2006 so ga predstavili tudi v Galeriji sodobne umetnosti v Celju. Ustvaril je več skulptur za odprte prostore v Nemčiji, Avstriji in Švici.
Skulpturo je delovno poimenoval Puls vital, izdeluje jo iz hrastovega debla in ob tem upošteva njegovo ukrivljeno rast. Zaenkrat ga je razpolovil, da bo dobil štiri enake naravne tramove, kasneje bo dele na določen način povezal ter prekril z belo barvo. Škoberne je poleg delovnih pogojev pohvalil prijazne domačine, ki kiparje pogosto obiskujejo in jim prinašajo različna darilca.
Kot je zapisala strokovna sodelavka kostanjeviške galerije Helena Rožman, so mednarodna kiparska srečanja, poimenovana Forma Viva, pričeli na pobudo Jakoba Savinška in Janeza Lenassija. Kiparja sta po vzoru kiparske prireditve v St. Margarethnu na avstrijskem Gradiščanskem leta 1959 podobno predlagala za Slovenijo, kjer so dve leti kasneje pripravili prve kiparske simpozije - v Kostanjevici na Krki in na Seči pri Portorožu.
Medtem ko so umetniki v Kostanjevici oblikovali iz hrastovega lesa, so na Seči klesali v kamnu. Lokacijama sta se kasneje pridružila še Ravne na Koroškem in Maribor. Prva leta so simpoziji potekali vsako leto s približno desetimi udeleženci, s širjenjem zastavljene akcije pa se je skrčilo število kiparjev in simpozijev. Neprekinjeno je vsa leta delovala le Forma viva na Seči.
Plod dolgoletnih kiparskih srečanj v Kostanjevici je več kot sto lesenih skulptur na prostem. Ogledati si jih je moč na vrtovih nekdanjega cistercijanskega samostana, kjer od leta 1974 domuje Galerija Božidar Jakac, kakor tudi v mestu in njegovi okolici, je zapisala Rožmanova.
