Tradicija Mlina Košak se nadaljuje - V rokah desete generacije
Tako kot je kmet vesel, če kmetijo ob primernem času lahko preda v roke svojih potomcev, je tudi mlinar vesel, če mlinarsko dejavnost nadaljuje novi rod. To dandanes ni tako samoumevno, tudi če je otrok veliko.
Zato je Jože Košak, priznani mlinar iz Družinske vasi v občini Šmarješke Toplice, z ženo Jano še kako zadovoljen, da je ob letošnji upokojitvi njihov Mlin Košak s skoraj tristoletno tradicijo prevzel njegov najstarejši sin Blaž. Zagnano in z veseljem.
To ni nepomembno, saj je Košakov mlin mlin z najdaljšo tradicijo v Sloveniji, ki vseskozi neprekinjeno deluje na istem mestu in melje toliko vrst moke. »Mlinov je bilo nekoč veliko, a mnogi so odnehali, nekateri propadli, malo pa je delujočih ali pa so postali bolj turistične zanimivosti,« pove Jože, ki si kot mlad fant, študent agronomije, ni predstavljal svoje prihodnosti v mlinu.
»Doma sem bil kmet, in to zelo rad, rad delam z zemljo, imeli smo tudi živino. Res pa je, da sem vseskozi pomagal očetu Jožetu v mlinu, po njegovi bolezni in smrti pa sem postal še mlinar,« se nasmeje Jože, ki čisto stoodstotno upokojen tudi še ni, saj kar tako tudi ne more prekiniti dela v mlinu in sinu rad pomaga. Še vedno bedi nad mletjem žita, vse drugo pa imajo na skrbi drugi člani družine – poleg Blaža še Jožetova žena Jana in Meta Colnar, izbranka drugorojenca Jake, ki končuje študij kemije, včasih pa na pomoč priskoči še Jaka.
DESETA GENERACIJA
Blaž Košak, novi prevzemnik Mlina Košak, je ponosen, da predstavlja že deseto generacijo Košakovih mlinarjev. To je sam raziskal in v mlinu visi družinsko drevo, ki se začenja z letom 1752 – njegovo delo.
Že kot otrok je vedel, da želi postati degustator, zato se je po biotehniški gimnaziji v Novem mestu odločil za študij živilske tehnologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Že enajst let dela v domačem mlinu, in to vse, razen mletja: pakira, prodaja ter dostavlja moko in druge izdelke. Pri tem mu pomaga bratova izbranka Meta, ki je sicer trenutno na porodniškem dopustu in ima zlasti rada delo s strankami v trgovini, prispeva ideje za nove izdelke itn. Na pomoč občasno priskoči tudi mama Jana, vrsto let ekonomistka v novomeških podjetjih Revoz in Krka, zdaj pa tudi že upokojenka.
Največ prodaje je sicer doma, a Blaž moko in druge izdelke tedensko razvaža v pekarne in gostilne tudi v Ljubljano, Sevnico in še kam. Iz njihove moke pečejo in kuhajo tudi v OŠ Šmarjeta ter novomeških vrtcih Ciciban in Pedenjped. Blaž vsakomur rad pove kaj o sestavi moke, priporoči kaj o uporabi, peki …
V MLINU ZRASTEL
V mlinu je dobesedno zrastel. Kot pove mami Jana Košak, se je z atetom igral v otrobih, ob zvokih mlina je kot dojenček v vozičku najraje zaspal. Kot šolar je vedno pomagal, kar je bilo treba. Tudi danes uživa v delu v mlinu, ki je pravzaprav način življenja. Blaž ima še eno pomembno nalogo – prevzema žito, ki jim ga pripeljejo kmetje.
Pri Košakovih sicer nekaj žita pridelajo sami – na petih hektarih sejejo pšenico, piro, koruzo, letos v sodelovanju s Kmetijo Karlovček tudi buče za bučno olje. Nekaj zemlje imajo še v najemu, a to ni dovolj. Del žita odkupujejo na prostem trgu, saj letno zmeljejo od 200 do 250 ton pšenice.
»Odkup žita je zelo pomembno, a nehvaležno delo. Hočemo dobro, kakovostno žito, sicer moka ne more biti dobra. Prazno zrnje da malo moke, plesen lahko pokvari vso moko. Zato sem strog in dosleden, kmet mora najprej pripeljati vzorec, ki ga damo v analizo, skratka pred mletjem žito preverimo,« pripoveduje Blaž Košak, ki pove, da je manjših kmetov za odkup žita žal vse manj, več je večjih.
»ŽIVA« MOKA
Vsi, ki kupujejo moko v mlinu Košak, najbolj cenijo, da je ta vedno sveža, stare ni. Oče Jože melje na tri dni oz. po potrebi, in sicer okoli tri tone v enem dnevu. Je pa količine pol manj kot nekoč. »Ata je nekoč mlel dobesedno dan in noč, 300 dni letno,« se spominja Jože in poudari, da nekateri pozabijo, da v trgovinah kupujejo »mrtvo« moko, ki je bila zmleta pred več kot mesecem dni, zato v njej ni več vitaminov in mineralov. Njihova moka je tudi lokalnega izvora in iz letnega žita, ki ne stoji po par let v kakih silosih.
»Veliko se je spremenilo. Nekoč smo imeli pšenično belo in krušno moko, danes pa ne vem, koliko tipov te moke in še iz drugih žit. Najbolj iskana in vsestranska za peko je tip 500, sicer pa je vse večje povpraševanje tudi po črni in polnovredni moki,« pove oče Jože, ko ob kavi klepetamo v kuhinji in okušamo domače piškote, seveda iz njihove moke, ki so tudi med prodajnimi izdelki.
TUDI PIŠKOTI, TESTENINE …
Mami Jana jih rada speče, zlasti t. i. strojne kekse. Sicer so na njihovi prodajnih policah poleg bele, črne, koruzne in ajdove moke, po kateri Košakov mlin tudi slovi, še ovseni kosmiči, jušne testenine ter rezanci iz pšenične in ajdove moke. Tudi tu ima prste vmes Blaž, saj ni le mlinar, ampak tudi navdušen kuhar in pek. Kot otrok je bil veliko s staro mamo v kuhinji, jo opazoval in se učil. Najraje od vsega speče kruh za vso družino, to je njegova ljubezen in na družinskih srečanjih zbrane rad preseneti tudi s posebej dobro domačo pico.
Veliko znanja je pridobil tudi na raznih izobraževanjih, seminarjih pa od izkušenih ljudi, tako da je Blaž vse pogosteje član ali predsednik strokovnih ocenjevalnih komisij na tekmovanjih v peki kruha, potic, pit … Seveda so vsi trije Košakovi tudi člani Društva podeželskih žena in deklet Bela Cerkev (Jana je celo podpredsednica društva), v katerem ne morejo prehvaliti sodelovanja z njimi, saj vedno prispevajo odlično moko, tudi za obdarovanje. Blaž je npr. s predsednico društva Betko Verščaj soavtor recepta za znamenito vinjevrško pogačo iz ajdove moke z orehi.
NA OBISK OTROCI
O svoji pekarni Košakovi ne razmišljajo, je pa res, da Blaž peko kruha, žemljic, piškotov in drugega rad prikaže zlasti najmlajšim obiskovalcem iz okoliških vrtcev ali šol, ki pridejo k njim pogledat mlin. Nekateri pri njih prvič slišijo za koruzo, prvič otipajo moko. »Kako so navdušeni, zlasti majhne vse zanima, od mlina do peke, ko postanejo osnovnošolci, pa je že drugače – njihovo glavno zanimanje postane telefoni in družbena omrežja, žal,« opaža Blaž.
Njihovi redni obiskovalci so postali tudi turisti, ki se iz bližnjih Krkinih Term ob sredah pripeljejo na ogled mlina s turističnim vlakcem. Presenečeni so, ko vidijo Košakov mlin, ki je danes prirejen za vodni in električni pogon, a zaradi nizkega vodostaja potoka Toplica deluje na elektriko. Oče Jože pove, da gre za valjčni mlin s povratno meljavo – namesto kamna dva para valjev drobita zrnje in meljeta zdrob v moko. Ta mlin imajo že od leta 1971, redno ga vzdržujejo in posodabljajo. Košakov mlin, ki ga skrbno čisti Blaž, je nekaj posebnega tudi, ker je lesen in zasnovan tako, da porabi izjemno malo energije. To danes ni nepomembno.
LETOS NAGRADA
Košakova družina se je letos razveselila občinske nagrade ob prazniku Občine Šmarješke Toplice, ker so vpeti v veliko društev – poleg v DPŽD oče Jože kot dolgoletni vinogradnik npr. predseduje Društvu vinogradnikov Vinji Vrh - Bela Cerkev, sin Blaž pa je celo enolog in degustator vin, skratka Košakovi so nepogrešljivi marsikje. Predvsem pa se s trdim delom trudijo ohranjati večstoletno tradicijo mlinarstva v občini in lokalno okolje to ceni.
»Če imaš kruh, ne boš lačen, zato je moka glavna. To smo videli v nedavni epidemiji koronavirusa, ko smo bili zelo iskani, saj so kar naenkrat vsi pekli kruh doma. Naj ljudje na to ne pozabijo. Najboljši kruh doma se peče,« za konec pristavi oče Jože, ki ju z ženo Jano že razveseljujeta tudi dve vnukinji: kmalu 2-letna Olivija in dojenčica Mila.
Članek je bil objavljen v prilogi Dolenjskega lista ŽIVA decembra 2024.
