##IMAGE-3691613##

»Bog dal, da bi imeli enkrat dost’!« S tem izrekom se je ljudstvo v preteklosti rado odzvalo na grabežljivost in lakomnost, s katerima si je kdo kopičil imetje. Izrek je bil hkrati tudi tolažba tistih z malo ali nič imetja, in to tudi tistih, ki so »nemaniči« ostajali ne zaradi svoje poslovne nesposobnosti, ampak zaradi zadržkov do jemanja drugim v lastno korist. Ali obstaja še kaj več kot zgolj taka tolažba nekdanjim zaposlenim nekdanjega tekstilnega podjetja Mura, ki so ob nedavnih novoletnih praznikih prejeli bagatelni drobiž iz stečajne mase podjetja? Mogoče se delavci tega niti ne sprašujejo več. Za seboj imajo namreč križev pot dolgotrajnega lastninjenja, v katerem je bila delavska množica neodvisno od svoje volje samo neuslišani kričač ali celo samo tihi opazovalec nezadržnega brezobzirnega razgrabljanja ene najuspešnejših in najuglednejših oblačilnih tovarn v Evropi.

Kaj se da dobiti za 3,05 evra? To je premalo najbrž celo še za ofer pri maši za domovino.

Ali obstaja še kaj več kot zgolj tolažba? Za to gre ne samo v Murinem, ampak tudi v mnogih drugih primerih, ko je po vzpostavitvi sodobne Slovenije nekdanja družbena lastnina nezadržno ponikala in poniknila v razpršeno zasebno premoženje. Podjetja so namreč, pa kaj bi o tem tu koga poučevali, v čast in korist nastajajoče svobodne podjetniške pobude v novi državi cepala drugo za drugim, če jih niso potopili že pred razpadom skupnega jugoslovanskega trga. Med tekstilci, kjer je živela Mura, so bile tudi naše zvezde in zvezdice: Novoteks, Labod, Beti, Lisca, Jutranjka, Trikon, Konfekcija Mont Kozje. Vsaj še eno podjetje velja omeniti, SGP Pionir Novo mesto, gradbinca. Od Novega mesta, Hvara in Poreča do Kozjanskega in naprej po ravnici nekdanjega Panonskega morja nemara vse do Karpatov in še dlje so Pionirjevi direktorji, inženirji, tehniki, delovodje, zidarji, železokrivci, tesarji in drugi izurjeni delavci gradili marsikaj tistega, kar dela domovine prijetne in prijazne za njihova delovna ljudstva in voditelje teh ljudstev. Kje je zdaj tisti Pionir? Še preden bi po načelu iz nekdanje družbene ureditve iz pionirja postal mladinec, so ga umaknili z odra zgodovine.

Velika podjetja, kot je bil omenjeni Pionir, so propadla. Tvorci nove stvarnosti so pred tem razglašali, da taka velika podjetja nimajo več smisla, da več ne morejo delovati, da je tak način mimo, da je potekel rok takim dejavnostim in da bodo te zamenjale neke nove dejavnosti, kot je bančništvo po švicarskem zgledu, denimo. Ampak vidimo, da podobna podjetja zdaj še delujejo, da so enako velika ali pa celo večja, samo drugačna imena imajo. Mogoče so v njih celo še kakšne Pionirjeve kele in železokrivske klešče, s katerimi so nekoč betonsko železo plošč jadranskih hotelov vezali Janez, Ibro ali Milutin, ki so potem nekega dne postali delovni višek in so nato zaman čakali na izplačilo vsaj bagatelnega drobiža iz silnega Pionirjevega premoženja.

Ali obstaja še kaj več kot zgolj tolažba? Za to gre tudi, kadar kdo razmišlja, kako da se ni znal udeležiti silnih lastninjenj premoženja podjetij. Ostaja zgolj tolažba, kvečjemu mogoče še spominjanje na to, kako so lastninili podjetja, nemara tudi Muro, Pionir in katero od prej omenjenih. Obvezno obvestilo o lastninjenju so javno objavili npr. v kosovskem časopisu Rilindija. Obstajala je minimalna možnost, da bi obvestilo videl recimo delavec v Sloveniji, ki je delal v štirih izmenah in se je na šiht pripeljal z avtobusom, do katerega je od doma pol ure pešačil. Premetenost tistih, ki so lastninili, so potrjevala tudi obvestila, ki so jih nalepili na notranjo stran vrat, ki so bila zmeraj odprta, in sicer na tisto stran, ki je bila zmeraj obrnjena k zidu.

V takih in vsaj podobnih okoliščinah smo kot skupnost dospeli do božično-novoletnega časa 2023, v katerem so omenjeni Murini delavci dobili izplačilo iz stečajne mase. Med nakazili je bil tudi znesek 3,05 evra. Kaj se da dobiti za 3,05 evra? To je premalo najbrž celo še za ofer pri maši za domovino.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista