##IMAGE-3751585##

Tudi včerajšnje pričanje direktorjev nekaterih bolnišnic pred preiskovalno komisijo DZ je pokazalo, da se je večina bolnišnic v prvem valu epidemije koronavirusa zaradi pomanjkanja zaščitne opreme znašla v stiski, nekatere tudi zaradi projekta sanacije. Nabave opreme so se večinoma lotevale same in niso čakale na pomoč države. Takšna je bila, kot smo poročali, tudi izkušnja brežiške bolnišnice.

Direktorica novomeške splošne bolnišnice Milena Zupan Kramar je včeraj pojasnila, da je bolnišnica zaradi optimalnega ravnanja z zalogami v okviru sanacijskega programa v epidemijo šla z razmeroma majhnimi zalogami osebne varovalne opreme.

Ker je bila novomeška bolnišnica enotna vstopna točka za jugovzhodno regijo, so bile njihove potrebe še toliko večje. Zato so začeli ob težavah z dobavami in visokimi cenami opremo sami iskati na trgu, prejeli so nekaj donacij, sami pa so tudi šivali zaščitne maske.

Njihove potrebe po zaščitni opremi je zbiralo tudi ministrstvo za zdravje, prve zaloge, sicer minimalne, so iz blagovnih rezerv prejeli 3. marca lani, je pojasnila Zupan Kramarjeva. Tudi pozneje zaščitne opreme niso nehali iskati sami, čeprav jih je ministrstvo sredi marca obvestilo, da pripravljajo skupno javno naročilo za vse bolnišnice. A količine, ki so jih dobili iz blagovnih rezerv, niso bile zadostne, pa tudi kakovost zaščitne opreme ni bila ustrezna. Prve večje količine iz blagovnih rezerv so sicer dobili aprila in maja.

V celotnem obdobju epidemije so v novomeški bolnišnici sicer po oceni direktorice približno 20 odstotkov zaščitne opreme dobili iz blagovnih rezerv, ostalih 80 odstotkov pa so si priskrbeli sami. Čeprav so se vsak teden "tresli", ali bo opreme dovolj, so jo vendarle uspeli sproti zagotavljati, tako da zaposleni in bolniki nikoli niso bili v nevarnosti, je dodala Zupan Kramarjeva.